Spoznal sem ga pred skoraj desetimi leti," se je v uvodu knjige z naslovom Dobrotnik iz Negove, ki so jo leta 1992 napisali novinarji Nedeljskega Ladislav Lesar, France Stele in Juš Turk, spominjal odgovorni urednik Zlatko Šetinc. "V uredništvo je lepega dne prispelo pismo, v katerem je okorna pisava pripovedovala o nekakšnih dializnih aparatih, ki jih je Kramberger pripravljen podariti bolnišnici ali bolniku. Zdelo se mi je, da smo odkrili Ameriko - kaj je lepšega za časopis kot takšna akcija! Potem so mi razložili, da so v Večeru in 7D o njem že pisali. Dobro, nič hudega - naši bralci ga pač še niso poznali. Nastale so prve reportaže, intervju, brez dvoma odmevni članki. Prav čudili smo se, kako da so večerovci spustili iz rok takšno temo.

Potem, čez čas, smo štajerske kolege bolj razumeli: Ivan je izredno zahtevna stranka. Potrebuje veliko 'nege' in pozornosti. Takrat temu še nismo znali reči PR (prodornost pri ustvarjanju lastnega imidža), ampak smo navadno temu rekli kar tečnost. Toda počasi smo se navadili tudi na to in postali kar dobri prijatelji.

To je bil prvi Ivan: človek v črnem plašču, s širokim klobukom, dolgimi lasmi, za katerim so se ljudje ozirali in se tudi malo muzali. Prinašal je denar za našo Iskrico Nedeljskega, se šalil s tajnicami in pripovedoval o nastopih na zagrebški televiziji. Za ljubljansko je bil takrat še premalo spodoben. Nekega dne je prišel prodajat knjige in potarnal, da ga miličniki sprašujejo, ali ima dovoljenje za to. To pa res ne sme biti problem, smo rekli. Kolega Juš je sedel za stroj, natipkal prošnjo za mestni sekretariat za notranje zadeve, dodal spremno pismo in Ivan je hvaležno odvihral. Ko sva se pogovarjala okoli novega leta, je oddaljeni dogodek živo opisal. 'Takrat sem videl, da ste dobri ljudje,' je rekel. Ne zaradi pisanja in reportaž: navsezadnje je pri časopisih vedno tako - mi smo potrebovali njega, on nas. Takšen poslovni odnos je znal kljub vsemu ločiti od tistega pravega, človeškega.

Toda prišel je tudi drugačen Kramberger. Frfotav in vrvežav, vse naokoli je obljubljal stolčke. Če bom predsednik, je rekel, boste minister za informiranje. Kot sem slišal od kolegov, nas je bilo takšnih kandidatov vsaj trideset. Zdel se mi je kot v transu. Prav tako na predvolilnih nastopih. Takrat smo se malo videvali, so pa v uredništvo vsak dan prihajali telegrami z napovedmi, kje vse bo govoril. Če katerega nismo objavili, nas je ostro okaral.

Volitve so minile in nekega torka se je na vratih Nedeljskega pojavil tih, nenavadno skromen mož. Vsem je stisnil roko, sedel v kot sobe in počakal, da smo končali neki pogovor. Kot bi z lasmi, ki si jih je odstrigel, izginila tudi tista, včasih kar napadalna razposajenost. Bilo je skoraj osupljivo. Tako mimogrede je povedal, da gredo knjige zelo slabo v prodajo in da jih ima doma polno garažo. Kolegi, ki so ga videvali pri Tromostovju, so pripovedovali, kako žalostno osamljen je ob tistem čudnem avtu. Ljudje hodijo mimo, ne da bi ga sploh opazili. Čarovnija je izginila…

Še nikoli se nismo toliko pogovarjali kot ob tistem obisku. O časopisu, njegovem izumu, ki je v resnici izboljšava, kot je resno pripovedoval in nam pokazal tudi načrte, o knjigah, ki so izšle in zaradi katerih ima v svoji okolici hude težave. Pozorno je poslušal, nasmehnil se je samo ob slovesu…

Poznali smo tri Ivane, v spominu nam bo ostal le eden. Dobri, a v bistvu nesrečni človek iz Negove."

Maraton predsedniškega kandidata

Še ena podoba iz preteklosti: mesija, karikirana podoba Rešenika, ki s križcem iz žebljev blagoslavlja mimoidoče. Odloča se hipno in improvizira svoj milijonti nastop pred bugattijem, avtomobilom posebnežev, ki ga je menda skonstruiral sam iz vsemogočih zavrženih stvari, nabranih na odpadu ali v razmontiranih starih kopalnicah. Je suveren, brbljiv in vsiljuje svoje gledanje na svet in politiko. Prodaja svoje uspešnice - zbrana dela Ivana Krambergerja in neprestano kriči: "Zalaufalo je, zalaufalo je!"

Objema stare mamice in sarkastično govori o bivših preoblečenih komunistih. Ni ne burkež, ne provokator, ne goljuf in kar je še takih posebnih in slabih vzdevkov, ki se lepijo na osebnost Ivana Krambergerja, dobrotnika iz Duisburga v Nemčiji ter samozvanega kandidata za predsednika Slovenije. V resnici je in ostaja posebnež ter dobrotnik iz Negove in predsedniški kandidat, ki je na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah nabral kar dvajset odstotkov vseh volilnih glasov. Njegova trda, kamnita in realistična zgodba je optimistična ter vzbuja upanje. Vse več ljudi se naseljuje v svetlotrpko iluzijo njegovega trajanja in je sinonim brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Njegova dobra dela so očitna in že vkomponirana v človeško dobroto, ki je je vse manj, ali pa je preprosto že zbledela.

Iznenada radijska napoved: V nedeljo, 7. junija 1992, je bil ubit v Jurovskem Dolu Ivan Kramberger, zadet iz puške v levo stran prsi - in vsi njegovi prejšnji atentati, ki jih je gojil že skoraj mitološko, so zbledeli v nič.

Jokalo je tudi nebo

Umrl je Ivan Kramberger, človek iz ljudstva. Najbolj kontroverzna osebnost slovenskega javnega življenja. Vest vseh nas. Brezobziren kritik, ki je znal biti tudi žaljiv, pa vendar čudovit in dober človek iz Negove. Bil je zločinsko umorjen na svojem političnem shodu med svojimi ljudmi v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Demokracija v naši mladi državi se je za hip ustavila. Zamajala se je vera v boljši čas pri tisočih ljudeh, ki so ga spoštovali.

Nasilna smrt na binkoštno nedeljo je pretrgala življenje človeka, ki je pomagal marsikateri slovenski zdravstveni ustanovi, siromašnim, ostarelim in bolnim. Še posebno je bil naklonjen bolnim otrokom in prav prek akcije Nedeljskega dnevnika Iskrica v žalostnih očeh je bil največji darovalec.

Umrl je Ivan Kramberger: pastirček, dimnikar, izumitelj, pisatelj, najbrž najuspešnejši akviziter vseh časov, saj je trdil, da je prodal več svojih knjig, kakor je bilo natiskanih vseh zbranih del Josipa Broza - Tita, in politik nenavadnega kova, ki je edini med našimi politiki vnesel v vsakdanje življenje dih resnične demokracije.

"Ne more vsak minister imeti svoje vlade. Prvo je delavec, prvo je revež. Šele potem oni gori. Naš davčni sistem je najslabši na svetu, saj je višji davek na osnovno hrano (mleko in kruh) kakor na alkohol in avtomobile. Tudi reveži, upokojenci in invalidi morajo plačevati davke. Za orožje je denar, za zdravstvo pa ne. Našo lepo deželo Slovenijo razprodajajo tujcem. Razprodajajo tudi tovarne in če bo šlo tako naprej, bomo kmalu kakor Indijanci. Na žalost brez svojega geta."

Na njegovem pogrebu je jokalo še nebo. Niti silovito neurje s točo in močnim deževjem ni preprečilo množici ljudi iz Slovenije in tujine, da ne bi pospremila na zadnji poti tragično preminulega predsedniškega kandidata in ljudskega tribuna. Čeprav se pogreba ni udeležila uradna državna delegacija, so bili na njem nekateri znani politiki, med njimi dr. Jože Pučnik, njegov politični nasprotnik na zadnjih volitvah.

(Več v prihodnji številki Nedeljskega)