Toda tudi to se je v zadnjih letih spremenilo. Ana Ivanović, Jelena Janković in Novak Djoković so poskrbeli, da je bila Srbija s tremi predstavniki mladega vala v polfinalu ženske in moške konkurence na odprtem prvenstvu Francije najuspešnejša država na pariškem pesku.
Štafetno palico je zadnji vikend turnirja prevzela Ana Ivanović, ki je bila z uvrstitvijo v finale najuspešnejša med srbsko trojico, in teniške navdušence očarala s sijajno igro, simpatičnostjo in lepoto. S porazom v finalu proti Justine Henin je 19-letnica dosegla največji uspeh v karieri, o katerem je sanjala, ko je kot majhna deklica pesti stiskala za Moniko Seleš in potem ko so ji starši (mati Dragana je odvetnica, oče Miroslav pa ekonomist) za peti rojstni dan kupili lopar, začela trenirati tenis. "Če v rosnih letih ne bi spremljala Monike Seleš in teniških reklam, bi bilo moje življenje verjetno precej drugačno. Odkar pomnim, me je zanimal šport, vedno sem bila zelo aktivna in se nikoli nisem igrala s punčkami. Prihajam iz športne družine, oče je bil nogometaš, stric pa košarkar. Če ne bi igrala tenisa, bi se verjetno ukvarjala z drugim športom, ali bi se posvetila fakulteti," je o svojih prvih korakih razlagala Beograjčanka, ki ima korenine v Črni Gori.
A preden je prišla med športne zvezde, je morala marsikdaj prehoditi trnovo pot. V Srbiji tenis ni najbolj razvit šport, zato tudi infrastruktura ni na najvišji ravni, skoraj neverjetno pa je, kje je Ana nekoč trenirala. "V plavalnem bazenu!" je dejala in pojasnila. "Klub, ki je bil lastnik bazena, ni mogel plačevati ogrevanja vode. Zato so pozimi bazen izpraznili in vanj položili tepih, na katerem smo igrali. Bilo je težko, medtem ko so bile razmere za treniranje poleti nekoliko boljše," je dodala Ivanovićeva, ki je boljše razmere za delo poiskala v Švici. Preselila se je v Basel, od koder prihaja njen menedžer, v deželi čokolade in sira pa je spoznala tudi Rogerja Federerja, ki je poleg Monike Seleš njen teniški vzornik. "Nekajkrat sem pomislila, da je nemogoče, da bi zgradila uspešno kariero. Še posebej težko je bilo med bombardiranjem Beograda leta 1999. Takrat smo se morali voziti šest ur z avtobusom do madžarskih letališč, od koder smo poleteli v mesto turnirjev, ker so bila srbska zaprta," je dodala o težkih časih.
A se ji obeta svetlejša prihodnost. "Želim zmagovati na turnirjih velike četverice in postati številka ena na svetu," o smelih načrtih pravi Ivanovićeva, ki je v Rolandu Garrosu za uvrstitev v finale prejela nagrado v višini 500.000 evrov, pol manj kot zmagovalca Justine Henin in Rafael Nadal. Kadar se Ana na igrišču ne podi za žogico, rada bere zgodovinske knjige, rešuje sudoku, posluša glasbo in gleda trilerje, ali pa se druži s prijatelji, med katere šteje tudi teniške stanovske kolege Novaka Djokovića, Danielo Hantuchovo, Marijo Kirilenko, Sanjo Ančić in Svetlano Kuznjecovo.
