A z nihanjem podpore vladi, ki so jo merile različne raziskave javnega mnenja, je nihala tudi pripravljenost vlade, predvsem pa premiera Janeza Janše - četudi trdi, da je vlada zavezana volilcem, ne javnemu mnenju -, da najbolj občutljive spremembe tudi izvede. Prva žrtev je bila enotna davčna stopnja, z njo pa pragmatična podpora mladih ekonomistov. Bolj kot strokovni argumenti so Janšo prepričali pritiski sindikatov, ki jih je vojak po duši razumel v skladu z znamenito knjigo Sun Tsuja Umetnost vojskovanja: Če je tvoj sovražnik močnejši, se mu izogni. Druga žrtev Janševega pragmatizma je postal zakon o delovnih razmerjih. Komaj pa se je pomirilo brbotanje šampanjskih mehurčkov v želodcih ministrice Cotmanove, delodajalcev in sindikalistov, se je začela s šampanjske steklenice luščiti etiketa vrhunskega šampanjca in pokazala se je realna slika poceni ponaredka. Popuščanje zahtevam sindikatov je prineslo zakon, ki po mnenju številnih strokovnjakov ne bo prinesel fleksivarnosti - torej socialne varnosti vsem zaposlenim ob fleksibilnih mehanizmih trga delovne sile. Kot že velikokrat doslej se je pokazalo, da sindikati, ko govorijo o zaposlenih, govorijo o tistih, ki imajo v žepih pogodbe za nedoločen čas, pozabljajo pa na naraščajoče število zaposlenih za določen čas. Ne le pozabljajo, številni kompromisi so bili sklenjeni prav na račun bolj občutljive kategorije zaposlenih. Delodajalci so iz pogajanj prišli praktično praznih rok in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo opazili, da so bili nategnjeni. Ponedeljkova dogajanja na ekonomsko-socialnem svetu so že nakazala v to smer.

Tretja žrtev vojaške logike bo, kot kaže, pokojninska reforma. Večno nihajočemu finančnemu ministru Andreju Bajuku, ki je sposoben v enem mesecu trikrat spremeniti mnenje o potrebnosti reforme, se je pridružila še ministrica za socialo Cotmanova, ki je v shakespearovski maniri zavajanj in vnašanja zmede preko Marka Štrovsa najprej pomahala s predlogom sprememb, nato pa se hitro umaknila v varno zavetje svojih izjav, da reforma ni potrebna. Vsaj ne zdaj. Prav neverjetno je, kako zelo usklajeni so vsi, ko beseda nanese na pokojninsko reformo in je treba v pravilni povezavi uporabiti izraz vzdržnost pokojninskega sistema. Sindikalist Dušan Semolič je tako, še preden je videl dejansko vsebino, napovedal, da ne bodo pristali na napovedane spremembe, in spomnil na "velike sindikalne demonstracije" pred zadnjo pokojninsko reformo. Če je njegov pogojni refleks še razumljiv in opravičljiv, je refleks vlade le razumljiv. Če bi se namreč pogajanja o reformi s socialnimi partnerji zavlekla daleč v volilno leto - in zagotovo bi se -, sedanji koaliciji, ob še tako razsuti in nekonsistentni opoziciji, poraz ne more uiti.

Jasno je, da se je sedanja vlada pripravljena igrati le z bonusi za podaljšanje aktivne dobe in tako "statistično urediti" za Slovenijo nespodbuden podatek, da je stopnja delovne aktivnosti v starostnem razredu od 50 do 69 let lani znašala le 42,2 odstotka, medtem ko je v EU v podobnem starostnem razredu (od 50 do 64 let) stopnja delovne aktivnosti 55-odstotna. Bonuse je sicer treba urediti tako, da ti ne bodo iz leta v leto manjši (kot je urejeno sedaj), pač pa bi morali biti iz leta v leto večji. A na drugi strani pokojninske daljice so kazni za prehitro prenehanje dela in s tem prehitro ustavitvijo dotoka v pokojninsko blagajno. Odrekanje preoblikovanju malusov in vztrajanje pri dolgem prehodnem obdobju zviševanja starostne meje za upokojevanje žensk bo prej ali slej pokazalo svoj grdi obraz. Navsezadnje na to opozarja celo predsednik strateškega sveta za gospodarski razvoj Marjan Senjur. "Glede na to, da bodo spremembe postopne, bi bilo koristno, da tudi ta vlada prispeva svoj delež k izpopolnjevanju in prilagajanju pokojninskega sistema," je prepričan Senjur. Samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi on za vlado postal nepotrebni glas slabe vesti na ramenu izgubljenega voditelja. Ta vlada se je pač odločila, da se pod plaščem zlagane socialne pravičnosti ne bo lotevala občutljivih tem. Morda je prav zato potrebovala na vrhu ministrstva za socialne zadeve ministrico, ki ji ne bo težko preslišati opozoril ekonomistov, OECD in Svetovne banke.

Po drugi strani pa je res nekaj: nedavna raziskava mednarodne organizacije za delo je ugotovila, da 22 odstotkov vseh delavcev po svetu dela več kot 48 ur na teden, tudi v visokotehnološko razvitih državah. Podaljševanje delovne dobe v času, ko tako rekoč nihče več ne dela le osem ur na dan, torej pomeni tudi, da, gledano povsem statistično, današnji povprečen delavec, pa ne le v Sloveniji, delodajalcu "podari" več ur, da bi si zagotovil zahtevanih 40 let delovne dobe, kot jih je nekdo, ki se je upokojil v začetku devetdesetih. Upokojil pa se bo po precej slabših pogojih in s precej nižjo osnovo. Sodeč po opozorilih iz študije ILO tudi precej slabšega zdravja. Napovedi najhujših pesimistov zato ne zvenijo več tako imaginarno. Da bo namreč uničeni sistem javnega zdravstva v kombinaciji s podaljševanjem delovne dobe, nizkimi pokojninami in zato skoraj prisilnim podaljševanjem aktivne dobe prinesel pokojninski blagajni najboljše odjemalce: takšne, ki bodo dolgo vlagali v blagajno, nato pa relativno hitro "ugasnili".

Prilagoditev sistema pokojnin je torej neizogibno dejstvo. Res je to umazan posel, a nekdo ga mora opraviti.