Deklici nista povedali - saj res, mami jima je zabičala, naj molčita - da imata doma poleg starih in povsem dobrih torb dva nova nahrbtnika za šolo, ne sicer taka, kot sta želeli, a boljša kot ta zadnja dva. Dobili sta jih nekaj dni prej od novinarjev, ki so bili prepričani, da jih nujno potrebujeta in jih bosta veseli. Njuna mami je namreč na veliko tarnala in na različnih straneh prosila, na koncu pa že kar ultimativno zahtevala, da hčerki morata dobiti vse tisto, kar imajo drugi otroci, da torej ne smeta biti za nič prikrajšani! Tudi Iskrici se nista njuna starša nikoli niti z besedo zahvalila za pomoč. Nasprotno! Enkrat eden, drugič drugi sta pošiljala telefonska sporočila. Bila sta razočarana in na trenutke naravnost razkačena nad našo dobrodelnostjo. Računala sta, da bo gotovine kot toče - saj gre vendar za hudo otroško stisko, ki odpira srca in denarnice naših bralcev - torej bosta lahko nekaj časa tešila predvsem svoje potrebe in razvade brez nadzora, sta si mislila. A se ni izteklo po njunih pričakovanjih - denar smo v celoti namenili za potrebe obeh otrok; za nakup nekaj pohištva, plačilo izletov in šole v naravi, preostanek je šel do zadnjega centa za poravnavo dolge vrste neplačanih položnic v šoli.

"Posiljena" dobrodelnost

Tokrat na srečo: Slovenija je majhna dežela, zato se prej ali slej vse razve. Povsem po naključju je prišlo na dan, koliko različnih ljudi oziroma dobrodelnih organizacij je pomagalo tema dvema deklicama - denimo s torbami, šolskimi potrebščinami, oblačili, igračami in drugimi rečmi. In pomoč krepko podvajalo. Kako je mama ves čas pretkano, na trenutke celo grobo in žaljivo izkoriščala stisko svojih otrok. Zanjo je, roko na srce, v veliki meri kriva kar sama, vendar ni v zadnjih letih naredila skoraj ničesar, da bi jo vsaj omilila. Mislila je namreč, da bodo že dali! Ni dvoma, da bo to počela še naprej, z nekimi novimi udeleženci in nekimi novimi zahtevami v drugem okolju, ker se pač splača. Ljudje, ki je ne poznajo, se bodo v dobri veri, da delajo dobro delo, spet dali speljati. Te dni so nam prišla v roke originalna in nadvse poučna pisma, ki jih je eni od človekoljubnih organizacij pred časom pisala ta ista Marica. Niti malo ni bila prijazna, zahtevala je in pretila, prostovoljki je vrgla v glavo, da leto dni star računalnik, ki so jim ga dostavili, pač ni dovolj dober za Marino in Jano (ki, mimogrede, hodita še v nižja razreda devetletke).

Razvajenost, izsiljevanje in grožnje

Mama piše nekako takole: "Dobili smo en računalnik od vas, ampak je premalo močan, da bi otrok sploh lahko kaj delal na njem… Ta računalnik je bil v pisarni, zato pa ni močan. Žal nič ne zmore, tudi igric ta mala ne more igrati, tako da vam povem, da so dekleta jokala. A že enkrat lahko dobita spodoben računalnik, močan, s procesorjem, ki ima vse možnosti za igrice. V tega bi morala jaz vložiti še veliko stvari, da bi lahko delal. Žal pa nimam denarja, da bi vlagala vanj. Ta večja bi delala naloge, ta mala bi igrala igrice, pa ne moreta! Če je možno, da bi dobili vsaka svoj prenosni računalnik!"

V naslednjem pismu je črno na belem zapisano, katere "stvari" naj bodo v računalniku, "da bo sploh lahko delal" in da dobrotniki ne bi česa pozabili. Tak in tak RAM in čitalnik, podrobno opisane zahteve za procesor, trdi disk, grafično kartico, LCD zaslon… kar vse je mami nekdo svetoval. Naš računalničar, ki se na te reči tudi dobro spozna, se je ob tem prijel za glavo in dejal, da bi to potreboval profesionalec, nikakor pa ne dve osnovnošolki za naloge in igrice!

Marica je zahtevala še: "Naj je vse to že notri vgrajeno, ne tako kot ta stari računalnik, ki kar stoji. Prosim, če lahko pripeljete še dva prenosna računalnika, pa naj bo to kmalu, ker ne bomo spet čakali eno leto. Če je možno, še ta mesec!" Ultimat brez hvala in brez pozdrava, pa s polnim naslovom in telefonsko številko, da jih prestrašene dobre duše slučajno ne bi zgrešile.

Njeni hčerki Marina in Jana nista krivi, deklici sta samo prevzeli vedenjske vzorce svoje mame (in kajpada očeta), kar se jima je doslej, roko na srce, krepko splačalo. Postali sta prevzetni in razvajeni, nobena stvar ni več dovolj "kul", vse je "bed" in "šit", za nič se ni treba truditi, ničesar prositi, delati še najmanj. Deviza: "Saj bomo vse dobili - če ne, bo pa mamica malo zapretila, zavrtela številko kakšnega novinarja na razvpitem tabloidu, ki živi od poceni senzacij, pa bo," imenitno uspeva. Z eno napako, da so jih v tem času že večinoma pogruntali, torej bo šlo tudi z grožnjami vedno težje.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)