Seveda tisti, ki si želijo iti še dlje, skačejo tudi z balonov, helikopterjev, ipd. Adrenalin človeku požene po telesu že sam skok, za dodatne "električne šoke", ki ob početju stresajo telo, pa poskrbi elastika, ki, potem ko se človek ustavi na dnu, telo katapultira nazaj v zrak.

Ko človek skoči, se namreč elastika raztegne, s čimer absorbira energijo prostega pada, nato pa se skrči, gravitacija pa poskrbi za vnovičen pad. Skakalec niha gor in dol vse dokler se vsa energija ne porabi.

Beseda "bungee" se je prvič pojavila okoli leta 1930, uporabljala pa se je za poimenovanje radirke. Kasneje je besedo posvojil Novozelandec AJ Hackett, eden od začetnikov skakanja z elastiko, z obrazložitvijo "... da je to slengovska beseda 'kivijev' za elastični pas." Z blagom prevlečene debele elastike s posebnimi zaponkami pa so na svetu že dolga desetletja, bolj znane pa so pod imenom generični bungee kabli.

Začetki skakanja z elastiko segajo v 50. leta prejšnjega stoletja, navdih za početje pa gre pripisati Davidu Attenboroughu in ekipi televizijske postaje BBC, ki je na Pentecost Islandu v Vanuatuju snemala dokumentarni film o tamkajšnjih mladih domorodcih. Ti so v globino skakali z lesenih platform, medtem ko so imeli okoli gležnjev "zavezane" ovijalke. Film je navdušil možaka po imenu Chris Baker, ki je bil doma iz Bristola, da je uporabil elastično vrv in izumil neke vrste urbano različico teh skokov.

Prvi "bungee" skok kot ga poznamo danes, je bil izveden 1. aprila leta 1979 z visečega mosta Clifton v Bristolu, opravili pa so ga štirje člani društva "Dangerous Sports". Skakalce, ki jih je vodil David Kirke, je policija nedolgo za tem aretirala, vendar so s početjem nadaljevali v ZDA, kjer so se v globine metali z legendarnega mosta Golden Gate in drugih.

Prvi, ki se je zavzemal za popularizacijo skakanja z elastiko je bil že zgoraj omenjeni Hackett, ki je svoj prvi skok opravil z mosta Greenhithe v Aucklandu leta 1986. V letih, ki so sledila, je opravil številne skoke iz različnih lokacij, najbolj nepozaben pa je bil tisti z znamenitega Eiffelovega stolpa v Parizu.

Kot pri vsakem športu seveda lahko tudi pri "bungeeju" pride do nesreč oziroma poškodb, a te so zelo redke, še redkejši pa so smrtni izidi, čeprav jih je tudi že bilo nekaj. Največkrat temu botruje predolga vrv. Za skakanje poleg elastične vrvi med opremo spadajo še posebni ovoji za gležnje, s katerimi je na človeka pritrjena vrv ter največkrat še povsem navadni plezalni pas.

Sodeč po Guinnessovi knjigi rekordov, je bil najgloblji skok izveden z mosta Bloukrans River v Južnoafriški republiki, ki je visok 216 metrov. Ljubitelji seveda načrtujejo izboljšanje rekorda - tokrat naj bi skočili še z višjega izhodišča, in sicer jeza Verzasca, ki se nahaja blizu Locarna v Švici (220 metrov). Če si tega ne znate povsem predstavljati, naj namignemo, da je to jez, s katerega se v globino požene glavni junak v otvoritvenem kadru enega izmed filmov o tajnem agentu Jamesu Bondu (Goldeneye).