Nemčija naj bi priskrbela tehnično opremo, Slovenija pa zagotovila lokacijo in infrastrukturo.
Iz Telekoma Slovenije so nam na izrecno vprašanje, ali so vedeli za operacijo prisluškovanja, odgovorili: "Postopek za izvedbo zakonitih prisluhov je v slovenski zakonodaji zelo jasno opredeljen in so ga dolžni spoštovati vsi operaterji. V konkretnem primeru gre za določila zaupnosti dokumentov, s stopnjo 'zaupno', ki nam ne dovoljujejo dodatnega pojasnjevanja." Telekom je torej s tem odgovorom praktično priznal prisluškovanje, saj je v "konkretnem primeru" govoril o zaupnih dokumentih. Če prisluškovanja ne bi bilo, ne bi bilo tudi zaupnih dokumentov.
Vse skupaj se je najverjetneje dogajalo brez odredbe sodišča, saj ima Sova v zakonu pristojnost, da mednarodne sisteme zvez spremlja kar na podlagi odredbe direktorja. Ta člen je bil že pri sprejemanju zakona leta 1997 za nekatere dokaj sporen, saj naj bi omogočal zlorabe, a je bil na koncu vendarle sprejet. Torej bi Sova skupaj z nemško službo za prisluškovanje lahko prisluškovala tudi v prostorih Telekoma. Verjetno so lokacijo v stanovanjskem objektu na Bavarskem dvoru v Ljubljani izbrali iz varnostnih razlogov, saj je skrita pred radovednimi očmi zaposlenih na Telekomu.
Posebno poglavje je legalnost sodelovanja med Sovo in nemško tajno službo. Kot je znano, je vlada objavila, da ima Sova nelegalni "črni fond", v katerega se je stekal denar iz mednarodnega sodelovanja. Takšna operacija je bila tudi omenjeno sodelovanje z Nemčijo. Ker vlada pravi, da je "črni fond" nelegalen, bi lahko pomenilo, da je vprašljiva legalnost celotne operacije z Nemčijo, iz katere je v "črni fond" prihajal denar.
