Pred petindvajsetimi leti, natančneje 20. maja 1982, je namreč na 128 straneh in s podpisom Tineta Hribarja kot glavnega in odgovornega urednika prvič izšla publikacija za "mišljenje in pesništvo", ki so jo izbrani slovenski intelektualci pričakali na takratni Partizanski knjigi nad Kongresnim trgom in ki je pozneje pogosto zaznamovala kulturno in širše družbeno dogajanje pri nas.
Po besedah Andreja Inkreta, enega od članov uredniškega odbora, na čelu katerega je bil do nedavna Niko Grafenauer, gre med periodičnimi publikacijami splošnega kulturnega značaja za edino revijo, ki se je obdržala in ostala skladna sama s seboj. Na začetku in še posebno ob izidu njene znamenite 57. številke je, tako Inkret, razpirala in razširjala takrat še močno stisnjen prostor javnega govora: "Tako rekoč 'živela' je od nerazrešenih političnih vprašanj od artikulacije perečega nacionalnega vprašanja, odpiranja tabuizirane politično-zgodovinske dokumentacije, na silo potlačenih individualnih pričevanj v prvi vrsti pa sistematične analize partijske oblasti." Pri Novi reviji gre po Inkretovem mnenju za "kulturno podjetje, katerega odločilna sestavina je sproščena, odprta kritičnost do vsakršne oblastne moči". Tudi zato bi morali po njegovem potegniti ločnico med Novo revijo kot revijo in "novorevijaškim" političnim angažmajem, ki mu gre za "korist neke natančno določene stranke proti drugim".