Furlan je namreč sila preprost, neposreden in komunikativen fant, iz katerega izžareva pozitivna energija.

Celjski Florjani so ga že vzeli za svojega. Ko so ga med tekmo Cimos - Celje opazili na tribunah koprske Bonifike, so ga pozdravili s skandiranjem, hrpeljski navijači Kockarji pa so mu po zadnjem gostovanju v Celju na Trojanah peli: "Ostani z nami!" Kot da bi že vedeli, kam odhaja. "Oboji so me ganili. Kockarji so tako ali tako zakon, ampak da so me Florjani spoznali na drugi strani tribune... To samo kaže, kakšni navijači so," pravi Vasja Furlan, ki je v tej sezoni postal nepogrešljiv člen hrpeljskega moštva. V konkurenci treh srednjih zunanjih igralcev blesti v vlogi organizatorja igre z domiselnimi podajami in zadetki, hkrati pa ga krasi drznost in nepopustljivost. Na gostovanju Gold Cluba v Pamploni je z dobro igro proti Portlandu nase opozoril tudi tuje oglednike, zelo sta ga hvalila tudi Vugrinec in Dominiković. Da se bo fant razvil v odličnega igralca in zvezdnika, že dolgo verjamejo v Celju, manj so vanj verjeli v domačem Gold Clubu in v koprskem Cimosu, saj sta ga primorska tekmeca zlahka izpustila iz rok.

Vasja skupaj s sestrama Nino (zdaj trenira v ženskem prvoligašu Burja na Škofijah) in Kristino (še igra za domači Jadran v B ligi) živi za rokomet. Star je bil šele pet let, ko ga je starejša sestra Nina navdušila za ta šport. "Ker sem bil stalno v dvorani, sem stopil do trenerja starejših dečkov Petra Mičoviča in ga vprašal, če lahko treniram s starejšimi fanti. Že na prvi tekmi me je dal v igro."

Za člansko ekipo Jadrana je zaigral že s 15 leti, konec leta 2001 v 1. B ligi. Priložnost mu je ponudil trener Igor Poklar, pozneje eden tvorcev dviga koprskega rokometa, zatem še Ivan Hrupič v letu 2002, ko je že debitiral v 1. A ligi.

Poleti leta 2003 sta propadajoči hrpeljski klub prevzela Loris Požar s svojim Gold Clubom in trener Vojko Lazar. "Pri članih sem sprva igral na levem krilu, potem me je Vojko Lazar, za kar sem mu hvaležen, pomaknil v sredino. Pet minut pred koncem tekme z Gorenjem me je poslal v igro. Ko sem se obrnil v napad, zagledam Bedekoviča, Mlakarja in Oštirja, ki me jezno gledajo. Vojc (Lazar, op. a) mi kriči: 'Daj jih ena na ena.' Bil sem drobižek, imel sem vsaj deset kilogramov manj kot zdaj, trije orjaki pa so me pomendrali. Odtlej ni nihče več pometal z mano. Najraje se spominjam pripravljalne tekme s Celjem, ko sem Periću zabil gol. Od sreče nisem spal vso noč."

Furlan je ves prosti čas preživljal na športnih igriščih. Na treninge je vedno prihajal precej pred ostalimi in odhajal zadnji. "Rad imam šport. V rokomet sem zaljubljen. V enem popoldnevu sem dal skozi tudi štiri treninge. Obvezno kadetskega in mladinskega, večkrat še članskega. Včasih sem zatem igral še košarko z veterani. To so bila leta, ko imaš neizčrpno energijo in niti ne razmišljaš, koliko ti to koristi pri razvoju." Če le ima čas, rad pomaga sestri na treningih z nadebudnimi deklicami škofijske Burje.

Celjani pravijo, da lahko Furlan zlahka postane drugi Uroš Zorman. Toda Vasko je z nogami trdno na tleh in precej samokritičen: "Lepo je slišati, ampak Zorman je višji in težji igralec, že zaradi tega se težko primerjava. Če bom dosegel njegovo znanje in igralske kvalitete, bom nedvomno zelo zadovoljen. Imam še veliko rezerve v tehniki igre. Vrhunski igralci imajo odlične sposobnosti predvidevanja, kaj bo storil tekmec. Jaz še vedno dvomim. Vedno manj, ampak še vedno. Ko tega ne bo več, bom vrhunski igralec."

Furlan zdaj že zaznava večjo pozornost medijev in javnosti, a to pri 20 letih zrelo razmišljujočega fanta, ki se je s Celjani pogovarjal brez posrednikov, sploh ne moti. "Verjetno se bom zdaj, ko bom bolj znan, res spremenil. A na bolje. Še zmeraj bom preprosti Vasko."