Ker 36-letni učitelj športne vzgoje ni bil zadovoljen s svojim znanjem, se je leta 2003 udeležil mednarodnega tečaja takratne Evropske komisije za soteskanje. Danes opravlja funkcijo predstavnika Slovenije in mednarodnega inštruktorja vodnikov soteskanja pri Mednarodni komisiji za soteskanje (CIC) ter predsednika Soteskarske zveze Slovenije.

Kakšni kanjoni so najprimernejši za tovrstno dejavnost?

Za soteskanje so primerne vse vrste kanjonov. Tako tisti z vodo kot brez, kanjoni v katerih je več plavanja, spustov po zadnji plati in skokov, tu so še takšni, kjer je več hoje ali spustov z vrvjo. So pa najlepši kanjoni tisti, ki se nahajajo v neokrnjeni naravi in niso izpostavljeni kakršnemukoli onesnaževanju. V Ameriki se veliko obiskuje tudi suhe kanjone v puščavah, v Evropi pa se večinoma obiskuje kanjone z vodo.

V zadnjem času se posebna oprema, namenjena prav soteskanju, bliskovito razvija...

Posebna oprema za soteskanje obsega kar nekaj stvari, glavni problem oziroma smer, v katero poteka razvoj, pa je funkcionalnost in zaščita opreme pred obrabo. Vsa oprema je precej draga in se zaradi stika z vodo, peskom, blatom in drgnjenja ob skale hitro izrabi. Še posebej občutljive so vrvi, obleke in pasovi.

Kje v Sloveniji je soteskanje najbolj razširjeno?

Če govorimo o turistični ponudbi, kjer lahko najamemo vodnika in opremo, je soteskanje v Sloveniji najbolj razširjeno v okolici Bovca, Bleda, Bohinja in Tolmina. Največje število kanjonov v Sloveniji pa je na južni strani Julijskih Alp. Po mojem mnenju je v Sloveniji po lepoti in številu kanjonov, pa tudi po lepoti celega kraja, na prvem mestu gotovo Bovec.

Kakšno predznanje morajo imeti vodniki oziroma katere športne prvine ali veščine morajo obvladati?

Soteskanje se zaradi uporabe vrvi v hitro tekoči vodi precej razlikuje od ostalih podobnih športov, denimo, plezanja ali jamarstva, kjer se uporabljajo vrvne tehnike. Ko se podate na soteskanje z vodnikom, mora imeti ta licenco prav za soteskanje in ne kakšne druge, ki je v povezavi z vrvnimi tehnikami. Vodnik namreč zagotavlja varnost in mora obvladati vse posebne vrvne in ostale tehnike, ki se uporabljajo v kanjonih. Tisti pa, ki se podajajo v kanjone sami, morajo ravno tako obvladati vse posebne tehnike in imeti obenem tudi veliko izkušenj.

So pri soteskanju kakšne omejitve, recimo starost, fizična pripravljenost…?

Pri soteskanju gre predvsem za gibanje po kanjonu navzdol. Zato je ob izbiri primernega kanjona in pogojev dostopno zelo širokemu krogu zainteresiranih. Najmlajši udeleženec na naših turah je imel 7 let najstarejši pa skoraj 70 let. Seveda je nujna določena fizična pripravljenost, ker je do vrha vseh kanjonov potrebno priti peš in vsak udeleženec nese svojo opremo, dostopi pa trajajo od 30 do 60 minut. Gost mora biti sposoben tudi hoje po kanjonu navzdol. Ni pa potrebnega nikakršnega tehničnega predznanja, ker ljudi vsega naučimo pred in na turi. Odsvetujem pa soteskanje ljudem s prevelikim strahom pred višino in vodo ter poškodbami hrbtenice in podobno. Zdravstveno potrdilo ni potrebno in vsak udeleženec se izleta udeleži na lastno odgovornost.

Katere so nevarnosti?

Soteskanje je rizična športna aktivnost, nevarnosti pa so objektivne in subjektivne. V soteskah je poleg zdrsov in drugih človeških napak vedno prisotna tudi nevarnost padajočega kamenja in nenadnega porasta vodne gladine ob slabem vremenu. Z znanjem, izkušnjami in pravilnimi odločitvami se je mogoče skoraj povsem izogniti večini objektivnih nevarnosti. Problem je ponavadi v ljudeh in večina nesreč pri soteskanju se je zgodila zaradi napačnih odločitev. Vstop v kanjon ob deževju ali napovedanih nevihtah ni priporočljiv, ker je razlog za večino nesreč ravno nenaden porast vode.

Kakšna je doza adrenalina, ki jo posameznik prejme med soteskanjem?

Soteskanje ni samo "adrenalinski" šport, ampak je celostna avantura v naravi, ki vsebuje poleg športne tudi estetsko komponento. Doza adrenalina, ki jo prejme vsak posameznik, je odvisna od njegovega zaznavanja različnih situacij med turo. Po mojem mnenju pa je bistvo v celostnem doživljanju ture, narave, družbe... in ne samo v adrenalinu. Adrenalinski pristop obravnava naravo kot kuliso za naše izživljanje želja po razburjenju in izključuje pravilen odnos do narave, kar ima lahko škodljive posledice za okolje.

Kateri so najpogostejši vzroki, da se posameznik poda v tovrstno avanturo?

Želja po avanturi, doživljanju narave, aktivnem preživljanju prostega časa, spoznavanju česa novega? Verjetno ima vsak posameznik svoj razlog.