Zdaj ni le najboljši šahist vseh časov, na vrh se je povzpel tudi v povsem drugi disciplini, tisti, v kateri je konkurenca gotovo najmočnejša.

Na seznam imenitnežev je prišel v najprimernejšem trenutku. Njegova šahovska zvezda že dlje časa ugaša. Že šahisti ga štejejo le za upokojenca, kaj šele drugi. On pa je lahko le šampion. Prvi je premalo. On je lahko le daleč pred vsemi.

Ko se je umaknil s štiriinšestdesetih črno-belih polj, je bil še vedno zanesljivo prva osebnost Caissinega carstva. Ni pa bil več strah in trepet, pometanja z nasprotniki je bilo vse manj in manj, zelo očitno je postajalo, da se čas njegove vladavine neusmiljeno izteka. Gotovo tudi drugim nekdanjim svetovnim šahovskim prvakom ni bilo lahko ob spoznanju, da niso več tisto, kar so bili. Ampak ljubezen do šaha, do igre, je bila (z izjemo Fischerja, ki kot svetovni prvak ni odigral niti ene uradne partije) prevelika. Gari nikoli ni imel tovrstnih težav. Še preden je postal šampion, je bilo zelo jasno, da se nikoli ne bo mogel sprijazniti z življenjem v senci. In senca je zanj vse, kar ni najbolj na soncu. Posli so ga od nekdaj zanimali. Prav gotovo je tudi prvi poslovnež med svetovnimi šahovskimi prvaki. Toda sam denar je bil zanj premalo. Skorajda ni imel izbire. Moral je v politiko.

To je bil izziv, ki se mu ni mogel upreti, ko je bil še čvrsto v sedlu najboljšega šahista sveta. Vendar pa je takrat le bolj ali manj meril temperaturo, dobro vedoč, da oboje, šah in politika, zahtevata celega človeka.

Times ga je uvrstil na seznam kot osamljenega bojevnika za večjo demokracijo v Rusiji. Koliko je tu špekulacije in političnega pridiha, je zelo težko reči. Kljub temu, da ga v domovini zdaj žigosajo kot tujega plačanca, pa Kasparov boljšega darila za svoje politično udejstvovanje ni mogel dobiti. Izziv je zdaj še večji, kot je bil kdajkoli.

Koliko je Gari zares močan in kakšen je njegov domet v politiki, pa je kajpak povsem druga zgodba. S štiriinštiridesetimi leti je v kraljevski igri veteran (časi, ko je bilo to najbolj zrelo šahovsko obdobje, so že zdavnaj in nepreklicno mimo), za politiko pa je ravno pravšnji. Na zahodu je, če pod drobnogled postavimo medije, čislan in vselej dobrodošel sogovornik. Skorajda ni vrat, ki mu ne bi bila tako rekoč odprta vsak dan. Vse to pa mu bore malo pomaga pri poslanstvu, ki si ga je zadal v Rusiji. Doma komajda kaj vedo o njegovem uporništvu.

V Sovjetski zvezi prej in v Rusiji potlej je bil Kasparov zelo priljubljen le med šahisti, med tistimi, ki so razumeli in cenili njegovo genialnost. Zunaj šahovnice pa ni bilo tako. Že ko se je vzpenjal na šahovski Olimp, ko je bilo na dlani, da bo slej ali prej vladal svetu lesenih figuric na štiriinšestdesetih kvadratih, se je mladenič, rojen v Bakuju, spoprijemal še z nevidnim nasprotnikom. Kremelj je bil še kako močan, toda v zatonu komunizma ne več v svoji najboljši predstavi. Oviral ga je, lomil, ni pa ga mogel zaustaviti, kaj šele zlomiti.

Ocena, da Gari nikoli ni ujel prave valovne dolžine z uradno Moskvo, sploh ni iz trte izvita. Čista špekulacija pa bi bilo reči, da se je zaradi tega lotil politike. Še nekaj je treba vedeti: Kasparov ne bo nikoli ljudski tribun. Židovsko armenske korenine so v Rusiji namreč premočna ovira za takšno vlogo.