"V pogodbi je pisalo, da je delovni čas šest dni na teden po sedem ur, mi pa smo morali biti tam sedem dni po osem ali devet ur, včasih pa kar ves dan," hlastne. "Teh ur nam niso nikoli plačali. Ko se je odprla nova trgovina, smo delali tudi od šestih zjutraj do polnoči. Brez malice, brez kosila, brez stranišča."

"Kdo vam je preprečil, da bi odšli na stranišče?"

"Vodilni. Šefi. Ne verjamem, da je bil to ukaz direktorja. Ta po mojem sploh ni imel pojma, kaj se dogaja."

Nekaj dni pred prvim majem se zdi, če pokukamo v trgovino, da pozabljeni proletariat drsi nekam še nižje. Iz primarnega in sekundarnega se je preselil v terciarni sektor. Socialno zavedni del politike, ali vsaj tisti, ki se za takšnega razglaša, si v pomanjkanju industrijskih simbolov tam nabira nove politične točke. "Ženske so današnji proletariat," je ključne tri dni pred volitvami dahnila v mikrofon kandidatka za predsednico s francoske levice Ségolene Royal. Pri tem je stala nikjer drugje kot sredi supermarketa v delavskem predmestju Pariza, obkrožena s prodajalkami. Zoran Janković je z istega mesta, s simuliranjem vloge delavskega direktorja, osvojil prestolnico.

Novi proletariat je močno transformiran. Udarnik Alija Sirotanović je iluzijo blaginje svoje države lahko konkretno otipal: svetovni rekord v kopanju premoga se je poznal v žuljih. Obraze novih udarnic in udarnikov, ki s pleči podpirajo stebre trgovskih centrov, bleščečih simbolov blaginje naše družbe, pa v naglici med policami in blagajnami komaj kdo opazi.

Novi proletariat je obenem izgubil glas. Nina je ena redkih trgovk, ki si upajo na glas povedati, na kakšne delovne razmere naletijo delavci v nekaterih trgovskih centrih. Večina se jih pogovoru z novinarji izogiba, saj se bojijo za službe. "Vsakokrat, ko smo se pritožili, da ne zmoremo, so nam rekli, da lahko kar pridemo po knjižico." Donedavna je bila zaposlena v Ljubljani in v Logatcu v trgovskih centrih uspešnega slovenskega podjetja, ki beleži milijonske dobičke, odpira bleščeče nakupovalne templje po vsej državi in tudi za mejo. V njihovih ogromnih halah najdete izključno presežke: največjo ponudbo, najboljše prehrambne izdelke, najnižje cene in eno od najcenejših delovnih sil v državi. To zadnje je pogoj za prejšnje.

Trditev, da so delavci v trgovini cenena delovna sila, ne izhaja zgolj iz preštevanja denarja, ki ga prejmejo vsak mesec. Kolektivna pogodba, ki je začela veljati 1. januarja letos, trgovcem za četrti tarifni razred zagotavlja 2,80 evra na uro, kar pri 174 urah na mesec znaša 488 evrov osnovne plače. "V podjetjih, kjer delavce spoštujejo, je neto zaslužek prodajalk - 70 odstotkov jih je žensk z otroki - tudi od 110.000 do 150.000 nekdanjih tolarjev," se odkrha tajnik sindikata delavcev trgovine Ladislav Kaluža. "Velikokrat pa se primeri, da prodajalka dobi samo zajamčeno plačo, torej 500 evrov bruto, kar znese okoli 80.000 tolarjev neto." Vendar, pravi Kaluža, trgovski centri prihranijo tudi drugače. Za začetek z zaposlenimi sklepajo pogodbe za določen čas, s čimer jih držijo v šahu.

"Pogodbe za določen čas so pomemben dejavnik. Ljudje se bojijo za zaposlitev in pristajajo na kakršnekoli delovne pogoje," pravi profesorica delovnega prava dr. Polonca Končar z ljubljanske Pravne fakultete. "Te pogodbe povečujejo podrejenost delodajalcu."

Delavci v trgovini so poceni, ker so tiho. Delajo več, kot zaslužijo, in se obenem ne upajo pritoževati. Kot je povedala devetindvajsetletna Nina, je imel šef na pritožbo vedno pripravljen odgovor: "Če ti kaj ni všeč, pridi po delavsko knjižico." Delavci niso nikoli prepričani, da jim bodo po izteku pogodbe podaljšali. "Klicali smo direktorja in mu pisali pisma. Na koncu smo ugotovili, da se nima smisla pritoževati, saj je samo še slabše," pravi Nina. "Nihče ni smel reči, da ne zmore. Vzeli so nam stimulacijo in nam rekli, da nadure sploh ne bodo plačane. Delala sem na vseh oddelkih, od blagajne do oddelka s kruhom, mesnice, polnjenja polic, naročanja blaga, skladiščenja." Pripoveduje o tem, da so njeno kolegico klicali tudi na dopust in zahtevali, da se mora vrniti na delo. Ker tega ni storila, so jo odpustili. Njena pripoved postane zbegana, kot je bil dolgo zbegan njen delovnik. "Vse skupaj je trajalo štiri leta. Potem sem morala na bolniško." Pravi, da je imela srečo, ker je bila mlada. "Bila sem zraven, ko je eno od starejših sodelavk, ki je imela slabo srce, zaradi šikaniranja v trgovini zadela kap. Od nje so zahtevali stoodstotno pripravljenost, česar pa ni zmogla." Na ostre pogoje je Nina pristala, ker sta z možem in majhnim otrokom živela kot podnajemnika. "Življenjske stroške sem morala pokriti," zavzdihne. Zdaj dela v blagovnici konkurenčnega podjetja, ki je pravkar odprla svoja vrata. Prosi, naj več ne zapišemo, saj jo bo prejšnji delodajalec odkril in prišel za njo. Zveni preganjavsko.

Z odprtjem enega nakupovalnega centra propade 1500 trgovskih delovnih mest v okolici

Podobno zgodbo pripoveduje Miha, ki je delal v trgovini s čevlji. "Vsakdo misli, da je prodajati čevlje enostavno," se nasmehne. "Naj poskusi. Delali smo sto na uro in velikokrat nismo smeli niti na malico. Če je bila v trgovini stranka, sem moral odložiti sendvič in jo postreči." Prodajne površine so se od leta 1991 v Sloveniji povečale za 50 odstotkov. Raziskovalna družba GfK je objavila podatek, da ima Ljubljana med 180 mesti v 20 evropskih državah največjo prodajno površino na prebivalca. Od leta 1991 pa se je po podatkih sindikata število zaposlenih v celotni panogi povečalo za komaj deset odstotkov, po nekaterih naših parcialnih podatkih pa za slabih štirideset.

Sindikat delavcev trgovine nesorazmerje razume kot simbol izkoriščanja delovne sile. "Nekdo mora izgubljati," pravi predsednik sindikata Franci Lavrač. "Izračunali smo, da z odprtjem enega nakupovalnega centra propade 1500 trgovskih delovnih mest v okolici. Takšen center pa zaposli zgolj 300 novih trgovk in trgovcev." Razliko, 1200 parov rok, naj bi nadomestila tehnologija. "Upoštevati je treba nove, optimizirane načine prodaje," pravi dr. Maja Makovec Brenčič z Ekonomske fakultete v Ljubljani. "Če je uveden self-shopping, je logično, da je zaposlenih manj, saj storitev ne temelji na zaposlenih, ampak na nakupu, ki je nizkocenoven." Po izkušnjah sindikata pa je tolikšno delovno silo nemogoče nadomestiti zgolj s predrugačenjem prodaje.

"So te kdaj prosili, da ostani na delu dlje?" sem vprašal triindvajsetletnega Roberta (ime je spremenjeno), ki je zadnjih nekaj mesecev zaposlen v velikem centru s tehničnimi predmeti.

"V trgovini ostanem, kolikor to zahteva delo," se nasmehne. "Kar precej nas obremenjujejo. V dveh mesecih sem pridelal sto nadur."

"Ti jih bodo plačali?"

"Kolikor vem, se to ne splača, saj nadure plačujejo enako kot redne ure, od česar pa odštejejo znesek za prevoz in prehrano," pravi Robert. "Bolj se mi splača, da jih izkoristim kot proste dneve." Sto ur bo Robert, ki naj bi običajno delal pet dni po sedem ur in deset ur ob sobotah, lahko porabil v komaj štirinajstih dneh. Če k temu prištejemo dvajset dni dopusta, bi moral biti v tem letu odsoten kakšen mesec in pol. Pri tem da ga, kot njegove kolege, šefi različnih oddelkov že sicer vlečejo na vse strani in ga zasipajo z nujnim delom, se ne zdi verjetno, da bo kdaj izkoristil, kar mu pripada. "Nadurno delo omogoča delodajalcu, da je opravljenega več dela, ne da bi mu bilo treba zaposliti nove delavce," opozarja dr. Končarjeva. "Pri nas gre ta situacija prek vseh meja."

Ko z Robertom prelistava kolektivno pogodbo za trgovinsko dejavnost, odkrijeva, da mu ta za nadure v resnici zagotavlja najmanj 30 odstotkov višje plačilo. Fant zgolj skomigne z rameni.

Mit o bajni nagradi

Franci Lavrač je prepričan, da je za stanje kriva tudi pohlepnost lastnikov. "Lastnike trgovskih podjetij sem že večkrat vprašal, kolikšni se jim zdijo normalni donosi," se popraska po čelu. "Žal zanje dva odstotka nista dovolj. Zahtevajo jih najmanj deset." Odgovornost za uspešnost podjetja se tako seli po lestvici navzdol, od uprave do šefov oddelkov. Na koncu verige sta blagajničarka in prodajalka, ki morata izpolniti letni plan. "Slišal sem, da bi, če bi dosegli zamišljene prodajne rezultate, dobili velike nagrade," pripoveduje Robert. Doslej jim še ni uspelo, a mit o bajni nagradi ostaja privlačen. Včasih je videti, kot bi bili delavci odgovorni za uspeh vodilnih, ki nadzornim svetom prikazujejo dobičke. Odgovornost navzdol, skrb vodilnih za zadovoljstvo delavcev, pa je večkrat zabrisana. Hkrati je polna paradoksov. "Ker v trgovini nimamo kamer, mi lahko varnostniki vsak trenutek pregledajo avto, da vidijo, če sem kaj ukradel," se nasmehne Robert. Delavec, v katerega podjetje vlaga upanje, da bo s trdim delom podjetje obdržal na trgu in zanj zmagal v boju s konkurenco, je hkrati tudi njegov potencialni sovražnik. Kljub temu Robert situacijo mirno prezre. Ne zanima ga niti, ali je pregled zakonit ali ne. "Naj ga preiščejo, nimam kaj skrivati. Saj nisem nor, da bi kradel lastnemu podjetju. Medtem lahko v miru pokadim cigareto."

Profesorica Končarjeva pravi, da se je na trgu dela, ki se sooča z močno konkurenco, ustvarilo vzdušje, kot da se ne da nič narediti. "Delavci so vdani v usodo. Ves čas poslušamo zahteve po večji fleksibilnosti, da moramo delati toliko, kolikor delo zahteva," je zaskrbljena. "Delavci v trgovini pristajajo celo na to, da se nanje prevali poslovno tveganje. Povsem jasno pa je, da mora v delovnem razmerju tveganje nositi delodajalec."

Dr. Maja Makovec Brenčič po drugi strani meni, da bo treba koncept soodgovornosti sprejeti kot dejstvo. Argumentacija, da bo trdo delo trgovcev omogočilo podjetju obstoj na trgu, sam obstoj pa bo omogočal odpiranje delovnih mest in obenem povečeval potrošnjo ter dvigoval družbeno blaginjo, se zdi s tega stališča smiselna. "Služba ni več naša socialna varnost. Za delovna mesta se borimo, trg delovne sile je odprt," pravi dr. Makovec Brenčičeva. Globalizacijo trgovine postavlja v izhodišče razmisleka. "Vsi postajamo soodgovorni. Navaditi se bomo morali na to, da so naša delovna mesta del konkurenčnega, odprtega trga. Le od posameznega podjetja pa je odvisno, ali bo znalo zaposlenega motivirati, da bo rad soodgovorno ustvarjal."

Težava je v tem, da je meja, do katere naj delavci v trgovini kot eni od vodilnih panog zatisnejo pasove, da bi nam bilo nekoč, ko bodo reforme trga mimo, vsem skupaj bolje, arbitrarna in prepuščena socialnemu oziroma etičnemu čutu posameznih trgovskih podjetij. Na okopih te fronte naj bi stal sindikat, ki pa ima z delovanjem v novih delovno-tržnih razmerah težave. Kot pravi predsednik Franci Lavrač, se delavci s pogodbo za določen čas ne upajo sprejeti njihove članske izkaznice. "Videl sem celo pogodbe, v katerih je zapisano, da se trgovke v sindikat sploh ne smejo včlaniti!" Takšno določilo v pogodbi o zaposlitvi je seveda protiustavno, vendar je kot zastraševalna metoda učinkovito.

"Delavec ima po 204. členu zakona o delovnih razmerjih možnost odzvati se na kršitve," komentira mag. Luka Tičar s Pravne fakultete v Ljubljani. "S tem pozove delodajalca k odpravi kršitve, preden se poda na sodišče. Pri tem pa ponavadi tudi ostane, saj se delavci večinoma bojijo tožiti svojega delodajalca. Delodajalci to tudi vedo in situacijo izrabljajo sebi v prid." Tičar pravi, da veliko ne more storiti niti delovna inšpekcija. "Gre za kadrovsko izrazito podhranjeno inštitucijo. Samo v Ljubljani je nekaj tisoč delodajalcev in peščica inšpektorjev. Kaj lahko storijo? Kljub trudu premalo. Dokaj ažurno pa se odzivajo na posamezne prijave, če jih sploh prejmejo."

Delavci v trgovini so postali avtomati

Zdi se, da lahko za izboljšanje položaja vendarle največ naredijo prodajalke in prodajalci sami. Ko ne zmorejo več, zamenjajo službo. "V novem podjetju sem že drugi mesec in sem kar zadovoljna," se pohvali Nina. "Plačajo nam prav vse ure." Plačilo sicer ni veliko, vendar z njo lepo ravnajo. Za nagrado so s kolegi prejšnji mesec dobili potico, dekletom so razdelili rože. "Delati pa je treba ravno tako," se zasmeji.

Franci Lavrač kljub temu zmajuje z glavo. "Nisem velik optimist," pravi. "Ne verjamem, da se ne bomo čez nekaj mesecev ukvarjali prav z nekaterimi novimi podjetji. Konkurenca je prevelika. Sprva se zdi kupcem nova trgovina zanimiva, zato ima veliko prometa. Videli pa bomo, kaj bo, ko se bodo kupci vrnili v svoje stare prodajalne." Poleg tega, omeni, se odpiranje novih trgovin še ni končalo, konkurenca se povečuje, pritisk delavcev na trgovska delovna mesta pa je z ugašanjem klasične industrije vse večji. "Delavci v trgovini so postali avtomati, roboti. Njihova osnovna naloga je zlaganje izdelkov na police," je zaskrbljen tudi tajnik sindikata Ladislav Kaluža. Zato ne potrebujejo nujno trgovske kvalifikacije, kar dela delo dostopno in tudi bolj ranljivo.

Sindikalisti so pred prvim majem zaskrbljeni. Napovedujejo, da za delavce v trgovini slabi časi šele prihajajo. "Socialnega dna še nismo dosegli," pravi Lavrač. "Za praznike bodite pozorni. Presenečeni boste, kako veliko trgovin bo odprtih."