Sedaj je tam asfalt, klanec pa bi zgrizli s "specialko". Tudi gorsko kolo je v teh dvajsetih letih prešlo iz dobe fičkov do mercedesa. Kolesa, kot smo z njimi dirkali v prvih pionirskih časih gorskega kolesarstva, sedaj niti "predkomunalci" s kosovnega odpada ne bi hoteli odpeljati več. Odlično vzmetenje ne megli najlepše alpske "idile", vrhunska kolesa pa omogočajo eleganco in razburljivo spretnost na prvi pogled nekoč prevozne odseke.

Toda kje? Uredba pravi: "Na območju Republike Slovenije je v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z motornimi vozili, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cesti (v nadaljnjem besedilu: vozila na motorni pogon), in s kolesi...

Z denarno kaznijo najmanj 10.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki vozi, ustavlja ali parkira kolo v nasprotju s prvim odstavkom 1. člena te uredbe."

Uredba sama po sebi nima posebnega učinka na posameznike, čeprav so menda doslej inšpektorji prav po tej uredbi kaznovali že kar nekaj posameznikov v Triglavskem narodnem parku. Je pa škodljiva za gorsko kolesarstvo v celoti, saj preprečuje razmah organiziranih oblik delovanja, predvsem dirk, čeprav potekajo po gozdnih cestah ali traktorskih vlakah. Omejeno je tudi kot oblika turizma, saj se nihče noče bosti z birokracijo. Uredba, ki jo je 9. marca 1995 podpisal najbolj znani prebivalec Zaplane, je po mnenju pravnika iz vrst kolesarjev sicer nezakonita, celo neustavna. A lobiji, ki si lastijo isti del narave, le da jo gledajo z bolj počasnimi očmi (lovci, planinci), sprememb ne bodo dovolili. Verjetno.

V tistih prvih letih je divjala prava mala vojna. Svetovalec na ministrstvu za okolje in prostor Baldomir Svetličič je v tistih časih nasprotoval dirkam gorskih kolesarjem, tudi če bi kolesa peš nosili v breg, kot je dejal podpisanemu. Ker tudi na ta način lahko obtolčejo drevje. Ni bila šala.

Mnogi so spregledali. Nekdanji direktor žičnic na Kamniškem je prve mesece po sprejetju uredbe živčno lovil kolesarje po Veliki planini, ki so z lastnimi močmi priplezali po traktorski cesti 1600 metrov visoko. Sedaj na še bolj ugledni funkciji vzpodbuja žičničarje, naj razširjajo svojo ponudbo s prevozom gorskih kolesarjev v planine. Lani je celo pomagal pri organizaciji maratona.

Uredba je bistvu le podlaga za konflikte, kdo si bo delil prostor, legalno ali nelegalno. Morda še najboljši odgovor na vse, ponuja vprašanje: Se gorski kolesarji vozijo izven terenov, kjer si kmetje, gozdarji, lovci in planinci niso že prej utrli svoje poti? Seveda se, uredba gor ali dol! Vendar znak stop za kolesarje na široki gozdni cesti, primerni za večtonske tovornjake in gozdne vlačilce? V praksi je približno tako.

Na Veliko planino, zagotovo eno najlepših planin v Evropi, je iz Stahovice več kot ura in pol trdega garanja. Ni jih prav veliko, ki bi zmogli toliko volje in kondicije. Tudi tistih, ki bi zmogli čez Pasje pečine ali čez planino Dol v dolino Bistrice, je moč prešteti na prste rok - v zelo široki okolici. Procesij ne bo nikoli. Le z malce bolj življenjskim zakonom ali uredbo bi lahko imeli krasno sožitje. Podrli so ga tako tisti, ki so prepozno sedli na (gorsko) kolo. Janez D. uredbe verjetno sedaj ne bi podpisal.