Povedal je, naj novinarji ne jadikujejo preveč zaradi sedanje manjše medijske odprtosti, saj so k temu precej sami pripomogli, ker niso nikoli angažirano pisali o nehigienski vlogi države v gospodarstvu in tudi v medijih. Še več, danes naj bi jih bolj motila politična barva njihovega "gospodarja" kot pa to, da ima politika takšen vpliv na medije. Seveda je Mrkaićeva kolumna spet močno razburkala čustva. Toda, dragi kolegi novinarji, če smo iskreni in si nastavimo ogledalo, mar niso Mrkaićeve trditve brutalno resnične? Če analiziramo tektonske pretrese na področju gospodarstva in na medijskem področju v dveh letih pol pod sedanjo vlado in objektivno pretehtamo vzroke in vzvode, ki so te tektonske premike omogočili, se moramo, dragi kolegi novinarji, soočiti z resnico in razumeti tri glavne lekcije iz tega obdobja.
Prvič, lastniška vloga države v gospodarstvu je zelo škodljiva, ker ne le vodi k manjši učinkovitosti podjetij ter višjim cenam in slabši izbiri za potrošnike, ampak tudi daje ogromno možnosti za velike zlorabe. Denimo za korupcijo, politična kadrovanja, klientelizem in nepotizem. In za politično obvladovanje medijev. Očitno je bila potrebna tako brutalna lekcija (denimo, da je spet prišlo do "bunkerjev" v posamičnih uredništvih, da so mnogi novinarji izgubili službo itd.), da bi končno razumeli, da je to posledica nezdrave in absolutno škodljive lastniške vloge države v gospodarstvu.
Čeprav se bojim, kot kaže odziv nekaterih "varuhov novinarske avtonomije" (http://medijski.blog.siol.net/.....i-resnico/), da sedanje stanje zmanjšane medijske svobode novinarji jemljejo kot krivico, ki se jim je nenadoma zgodila (padla z neba), ne pa kot nujno posledico pretirane lastniške razbohotenosti države v gospodarstvu. Očitno medijska kriza še ni dovolj huda in bo na katarzo še treba čakati.
Drugič, nacionalni interes je krinka za črpanje privatnih rent nekaterih privilegiranih posameznikov, česar večina novinarjev na Delu, Večeru, Dnevniku, Mladini itd. ni nikoli razumela. Nikoli niso razumeli, da se "zaščita nacionalnega interesa v gospodarstvu", kot so jo želeli imeti v NLB še leta 2002 (in danes spet), vedno sprevrže v primer Banke Koper (in številne druge). Naj nam osvežim spomin: Banka Koper je bila leta 1991 v zelo slabem stanju zaradi nakopičenih slabih terjatev do Splošne plovbe. Država je (z našim denarjem) prek izdaje obveznic sanirala Splošno plovbo (in s tem posredno tudi Banko Koper), nato pa banko brez transparentnega razpisa prodala trojčku primorskih podjetij (Istrabenz, Intereuropa, Luka Koper). Ta velika trojica primorskih domoljubov je kasneje Banko Koper po visoki ceni prodala italijanski banki Sanpaolo Imi in seveda iztržila visoko prevzemno premijo.
Kaj se je v tej zgodbi zgodilo z nacionalnim interesom? Šel je v žepe nekaj lastnikov (predvsem njihovih menedžerjev) v primorskem trojčku domoljubov. Bom brutalno jasen: naš denar, ki ga vsak dan prek davkov dajemo državi, je taista država po diskontni ceni podarila peščici vplivnih in danes zelo bogatih posameznikov. Je ta lekcija dovolj močna, da bodo naši vrli in resnicoljubni novinarji pri prodaji Telekoma, NLB in NKBM ter pri razprodaji kapitalskih deležev Kada in Soda kot watchdogi pazili, ali bo vlada ta podjetja privatizirala transparentno in nediskriminatorno in nam na tak način zmanjšala davke? Bojim se, da ne, ampak bodo raje napadali tiste, ki se zavzemajo za preglednost in nediskriminatornost do domačih in tujih ponudnikov, češ da želijo razprodati naše premoženje tujcem.
Tretjič, svobode govora ni brez pravne države in proste konkurence. To je zelo jasno analiziral že Milton Friedman leta 1962 v knjigi Capitalism and Freedom. Da bo to razmerje bolj razumljivo, si prikličimo v spomin primer Pivovarna Laško - Interbrew v boju za prevzem Pivovarne Union. Takrat (začelo se je leta 2002) je večina novinarjev orkestrirano navijala za domače fante (Laško) kljub temu, da se nam je obetal domači monopolist z 90-odstotnim deležem na trgu piva. Nobena država v EU takšne koncentracije ne bi dopustila (angleško sodišče, denimo, ni dovolilo koncentracije že v primeru, ko bi tržni delež enega ponudnika v zgolj enem izmed štirih tržnih segmentov piva presegel 25 odstotkov!).
No, fantje iz Laškega so si takrat, tudi z namenom vplivanja na poročanje, omislili naložbo v časopis Delo, in spet ni bilo omembe vrednega odpora novinarjev proti temu. Zadeve so za večino ljudi postale bolj očitne šele po avgustu 2005, ko so fantje iz Laškega po spretnih transakcijah in povezanih osebah še povečali svoj lastniški delež v Delu, hkrati pa prišli še do lastništva v Mercatorju, ki ima dominanten (več kot 40-odstoten) delež v maloprodajni trgovini.
Tukaj pa je vrag nenadoma odnesel šalo, saj so Laščani postali zelo pomemben dejavnik v državi in pomembno orodje sedanje vladne garniture pri obvladovanju gospodarstva in medijev. Oprostite, ampak spet bom brutalno jasen: ker fantom iz Laškega pristojni državni organi (Urad za varstvo konkurence - UVK) in pritisk javnosti niso preprečili prevzema Pivovarne Union, imamo danes opravka ne samo z laškim monopolom v celotni industriji pijač, ampak tudi z njegovim obvladovanjem njenih glavnih prodajnih poti ter za nameček še z močno omejeno medijsko svobodo in vladnim nadzorom največje časopisne hiše.
Morda je kdo že pozabil, toda postopek zamenjave treh urednikov na Delu se je začel takoj za tem, ko so si drznili objaviti članke (med drugim tudi dva moja komentarja), ki so podvomili o odločbi UVK, da prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško ne pomeni povečane koncentracije na trgu. Torej natanko takrat, ko so si nekateri uredniki na Delu upali javno podvomiti o upravičenosti odločbe UVK, ki je njihovim kontrolnim lastnikom (Pivovarna Laško) omogočila prevzem Pivovarne Union. Peter Jančič kot odgovorni urednik in Danilo Slivnik kot direktor Dela ter notranja cenzura in beg novinarjev z Dela se ne bi zgodili, če ne bi UVK in pravna država pokleknila pred "nacionalnim interesom", novinarji pa tega tiho odobravali.
Medijska svoboda ni bila poteptana z Grimsovim zakonom o RTV. Ne, poteptana je bila z dopuščanjem teptanja konkurenčnega prava v primeru Laško - Interbrew in z bolj ali manj neprikritim odobravanjem državnega lastništva v gospodarstvu zaradi "nacionalnega interesa" s strani večine novinarjev v glavnih slovenskih medijih. Zdaj se je to odobravanje vrnilo kot bumerang.
Bodimo pošteni do sebe. Verjamem, da marsikomu to, kar bom povedal, ne bo šlo v kontekst sedanjega jadikovanja. Toda treba si je priznati tudi nekatera temna dejstva iz lastne zgodovine. Denimo, da sta dva nekdanja urednika Delove Sobotne priloge, ki sta kasneje odšla z Dela, bila zelo nenaklonjena temu, da bi objavljala tekste tistim, ki smo takrat pisali o škodljivosti nacionalne histerije v zvezi z "nacionalnim interesom". Nič drugače ni bilo, denimo, na Mladini, ki je sicer tudi v zasebni lasti nekaterih domačih podjetij, vendar manj povezanih z državo, ki ji je bila podobno lastna averzija do tistih, ki smo kritizirali preveliko vlogo države v gospodarstvu in se zavzemali za privatizacijo. Edini zares odprt medij v zadnjih petih letih, nekakšen forum odprte družbe v Sloveniji, so bile samo Finance, poslovni časnik v popolni tuji lasti. Finance objavljajo prispevke vsem, levim, desnim, neodvisnim, zelenim, vijoličnim, tudi bivšim ministrom, levim ali desnim. Mar ne gre za hud paradoks, da nam tuje lastništvo medijev zagotavlja več odprtosti kot državno ali lastništvo s strani domačih podjetij?!
Toda zdaj ni čas za jadikovanja in medsebojna obtoževanja, čas je, da se iz preteklih lekcij kaj naučimo. Nauk teh lekcij je zelo enostaven: formalna demokracija in tržno gospodarstvo gresta lahko samo z roko v roki. Zavzemanje za prosto gospodarsko pobudo in prosto konkurenco je isto kot zavzemanje za osebne svoboščine, svobodo govora in pravno državo. Eno brez drugega ne more (učinkovito) delovati. Mediji so vest družbe in učinkovit kontrolni mehanizem politike. Če si želimo medijske in politične svobode, moramo kritično gledati pod prste vsem, ki so na oblasti. Predvsem pa "našim fantom" in jim, pa naj nam bodo osebno še tako simpatični, nikakor ne dopuščati, da razbohotijo svoj vpliv godpodarstvu, teptajo zakone in družbene norme. Kajti zelo hitro lahko za njimi pridejo "hudobni fantje", ki - kot lahko vidimo - ne poznajo šale, ko se začnejo igrati z mehanizmi, ki so jih oblikovali tisti pred njimi.
