"Bartlebyje", znane pisatelje in literarne like, ki segajo od lorda Chandosa do Roberta Walserja, je Vila-Matas že pred časom zbral v knjigi Bartleby & Co.. Delo, ki je v prevodu Vesne Velkovrh - Bukilice nedavno izšlo pri Študentski založbi, je avtor v teh dneh predstavil tudi slovenskim bralcem.

Ko je pred sedmimi leti izšel Bartleby & Co., so ga španski pa tudi tuji kritiki sprejeli zelo različno. Medtem ko so bili nekateri prepričani, da gre za roman, so drugi menili, da Bartleby & Co. niti ni literatura v pravem pomenu besede, temveč prej literarni esej. Kako bi ga zvrstno opredelili sami?

Ko sem se loteval pisanja, sem imel na izbiro, da sestavim katalog literarnih imen, ki spominjajo na pisarja Bartlebyja, junaka istoimenske zgodbe Hermana Melvilla, ali pa, da napišem literaturo. S tem, ko sem v dogajanje uvedel pripovedovalca, sem se odločil za slednje.

Torej gre za roman?

Tako je, čeprav najbrž ne za tradicionalni roman. Sicer pa, kako bi na primer označili Donavo Claudia Magrisa? Gre tu za roman ali morda za potopis? Če sem iskren, Bartlebyja najraje ne bi podrobneje opredeljeval...

No, kritiki so si bili precej bolj enotni v tem, da se Bartleby spogleduje s postmodernizmom.

Tudi s tem bi se težko strinjal. Kajti kaj danes sploh pomeni postmodernizem? Če so to dela Jorgeja Luisa Borgesa, Umberta Eca ali Vladimira Nabokova, potem je najbrž postmodernističen tudi Bartleby. Toda po drugi strani obstaja sum, da je postmodernizma že konec. Tudi zato gre pri Bartlebyju najbrž prej za avantgardizem, ki pa je zmeren.

Koliko je to, da so v ospredju Bartlebyja pisatelji, ki so v življenju napisali le eno knjigo ali so pri bralcih utonili v pozabo, posledica vaše zavestne odločitve in koliko gre pri tem le za metodo pisanja?

No, sam kot pisatelj vedno iščem tiste strani življenja, ki jih običajno ne vidimo. Takšen je na primer paradoks pisatelja, ki ne piše ali se boji, da nekoč ne bo mogel več ustvarjati. Pri Bartlebyju me je zanimalo, zakaj nekateri pisatelji po objavi svojega prvega dela preprosto utihnejo. Sicer pa ne gre le za Bartlebyja; po izidu te knjige se mi je javilo ogromno ljudi z vsega sveta, ki se srečujejo s podobnimi težavami kot moji "bartlebyji": sanjajo o tem, da bi pisali, pa ne morejo...

Torej se je Bartleby izkazal tudi kot terapevtsko sredstvo?

Tako je.

Toda to najbrž ni osrednji namen literature, ki jo pišete.

Nikakor. Bolj gre za komunikacijo med menoj kot pisateljem in mojimi bralci. Pred kratkim sem na primer iz Ekvadorja dobil pismo nekega bralca, ki mi sporoča, da v njegovi državi obstajajo vsaj trije "bartlebyji", ki so zares slavni.

Potemtakem nekaj takšnega, kot je bartlebyjev sindrom, zares obstaja?

Seveda. In najbrž ga bodo pri sebi ali pa pri drugih že kmalu prepoznali tudi slovenski bralci.

Glede na to, da živite v Barceloni, se imate za katalonskega pisatelja?

Raje bi rekel, da sem pisatelj, ki živi v Barceloni in ki je z mislimi vezan na Evropo in Južno Ameriko.

Sprašujem zato, ker se s katalonsko literaturo v zadnjem času dogaja nekaj podobnega kot z vašimi "bartlebyji"...

Drži. In to je dobro. Žalostno je le, da omenjamo, ko govorimo o katalonskih pisateljih, le dve ali tri imena, medtem ko drugi ostajajo prezrti. Toda to je že stvar založnikov.