V ZDA sta tekmeca za demokratskega kandidata na volitvah za predsednika ZDA Hillary Rodham Clinton in Barack Obama za svojo kampanjo za volitve v prihodnjem letu izrabila vsak svojo spletno stran. V Franciji so se podporniki dveh najmočnejših kandidatov za predsednika države Ségolene Royal in Nicolasa Sarkozyja besedno spopadli v virtualnem svetu Second Life, ki ima več kot dva milijona uporabnikov.

Virtualne pisarne

Tudi mnogi drugi politiki po svetu so objavili svoje profile na spletnih straneh za spoznavanje, kot sta MySpace in Facebook, nekateri pa so v Second Life odprli celo virtualne pisarne. Toda zdi se, da so vsa ta njihova prizadevanja le korak v prazno, če svojih internetnih ambicij ne bodo dopolnili z interaktivnostjo in odzivi svojih simpatizerjev oziroma bodočih volilcev. "Če pogledate po svetu, vlade zelo malo uporabljajo aplikacije Web 2.0 naslednje, bolj interaktivne generacije interneta, zato imajo državljani malo možnosti, da sodelujejo pri objavljenih vsebinah," pravi profesorica Helen Margetts, raziskovalna direktorica na univerzi v Oxfordu. "Politiki niso preveč inovativni, vendar nekdanja praksa trkanja na vrata morebitnih podpornikov ni več uspešna. Ti dnevi so že mimo."

Blairov kaskaderski poskus?

In če si politiki ne odpirajo vrat na sodoben način, si jih zagotovo drugi. Ta mesec je v ospredju predsednik Svetovne banke Paul Wolfowitz, ki je priskrbel napredovanje in višjo plačo svoji prijateljici. O tem, ali naj odstopi ali ne, se je razvila razprava na posebni spletni strani. Ta mesec se je britanski premier Tony Blair pojavil na straneh YouTube, kjer je odprl tako imenovano Labourvison (laburistično televizijo, imenovano po njegovi laburistični stranki), prek katere lahko ministri neposredno nagovarjajo volilce. "Nobenega razloga ni, da bi se politiki, parlamentarci in vlade upirali tehnologiji," meni Ross Ferguson, direktor združenja Hansard, ki promovira demokracijo. "Naredila jih bo bolje povezane, laže bo računati na njih in vse bo bolj pregledno." Morda bodo prvi rezultati tega že vidni na britanskih volitvah, ko bodo državljani tudi na osnovi komunikacije z volilci izbirali svoje politične veljake. Internet je zbudil ljudi, zato je mogoče v politiki v prihodnjih desetih do petnajstih letih pričakovati morje sprememb.