Ob treh otrocih in letih, ki sta jih Barbara in Milan prebila po različnih podnajemniških luknjah, po zadnjih nekaj letih stalne negotovosti, kako dolgo bodo še lahko v pritličnem stanovanju, ki je last Barbarine sestre, je resnično že čas, da se družina končno preseli na svoje in se ustali. V oporo so jim tudi šentjurske socialne delavke, ki poznajo njihovo stisko in ki so nas nedavno tega dobronamerno opozorile na stanovanjske in siceršnje težave te družine in menile, da bi jim bila pomoč v gradbenem in drugem materialu prav zdaj še kako potrebna. Odkar je eden od znancev zidarjev Milanu pozidal nekaj sten in je drugi znanec, vodovodar, pripravil že domala vse potrebno za kopalnico, sosed pa zunanje stopnice, je prišla tudi volja. "Saj sem že večkrat rekel, potrebujem elektrikarja in nekoga, ki bi se lotil stropa, vse drugo bi, če bi imel material, naredil sam in s pomočjo prijateljev. A najprej se moram lotiti dimnika," vneto razlaga Petkovič.
Podstreha v surovem stanju
Kakšnih šest let sta Senica - Petkovičeva že v Lokarju, stanujeta v pritličnem delu hiše, ki ga je podedovala in je last Barbarine sestre. "Zadnje čase me prosi in preganja, naj se za božjo voljo že preselim v gornji del hiše, ki mi je pripadel po mamini smrti, ker bi z družino rada prišla domov. Mi pa še vedno nimamo kam, ker so naše deske v surovem stanju in povsem neobdelane, denarja za dograditev in osnovno opremo pa ni," grenko prizna petintridesetletna Barbara. Oba z možem delata v Celjskih mesninah, a za določen čas, kar pomeni, da ne eden ne drugi ne moreta vzeti kredita.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
