Stanovnik je še danes zvest puščavskemu pesku in bencinskim hlapom, Rajgelj pa se je usmeril proti košarkarski žogi. Bil je prvi menedžer takrat še najstnika Marka Miliča, leta 1998 pa se je usedel na direktorski stolček Slovana, na katerem je služboval do letošnjega prvega aprila, ko se je preselil čez Ljubljanico k Unionu Olimpiji.

Med vožnjo na reliju Dakar in prevzemu funkcije direktorja Uniona Olimpije v kriznih časih je skupna točka: za oboje ste morali imeti kar veliko poguma.

Pogumno je bilo tudi dejanje, ko sem prevzel Slovana. Vsak tak primer je zgodba zase. Ko greš na reli Dakar, zadeva ni enostavna, da se boš usedel na motor in se odpeljal. Tu je ogromno logistike, o čemer ve seveda še več povedati Miran Stanovnik. Bolj kot o pogumu bi tu govoril o posebnem izzivu. Ko sem sprejel ponudbo, da postanem direktor Uniona Olimpije, tega nisem storil, ker bi bil lačen pomembne funkcije, pač pa želim izpeljati ambiciozen in obetaven projekt ponovne vrnitve najuglednejšega slovenskega kluba proti močnejšim evroligašem. Ideje imam v glavi, zdaj še spoznavam položaj v Tivoliju, ki je od znotraj seveda drugačen kot od zunaj. Če ne poznaš stanja, ne moreš reševati problemov. A če se vrnem na pogum. Še največ ga ima v teh časih upravni odbor kluba, ki je zagrizel v reševanje prav nič enostavnega položaja. Tisti, ki so klub vodili v preteklosti, so namreč pustili zelo čudno zapuščino.

Veliko se govori o tem, kako ugled Uniona Olimpije v evroligi pada. Pojavljajo se celo namigi, da bi marsikateri klub želel od slovenskih prvakov kupiti licenco za elitno klubsko tekmovanje. Kako nameravate popraviti vtis?

Najprej naj razčistim: mesto direktorja Uniona Olimpije me brez igranja kluba v evroligi sploh ne zanima. Toliko, da odgovorim tistim, ki namigujejo na neumnosti. V Tivoli nisem prišel, da bi Olimpijo spravil na Slovanovo raven, ampak da bi bila spet stabilen in ugleden evroligaš. V preteklosti je imel ta klub kar nekaj svetlih obdobij in čas je, da se ti časi spet vrnejo. Sicer pa se je član upravnega odbora Peter Vilfan sestal z vodilnimi ljudmi evrolige, jim predstavil položaj, oni pa so izrazili upanje, da bo Union Olimpija spet konkreten evropski klub in ne tak, kot je zdaj.

Kolikšen pa naj bi bil proračun za igralski kader v naslednji sezoni?

Predvidevam, da bomo na tem področju med evroligaši še vedno pri dnu. Najprej se mora klub stabilizirati, želim pa si predvsem tega, da bi upravni odbor zmogel hkrati odplačevati dolgove in skrbeti za dovolj močan proračun, da bi nastopanje v evroligi nemoteno teklo naprej. Cibona naj bi v jeseni imela za člansko moštvo dva milijona evrov neto. Mi take številke ne moremo doseči zaradi preteklih grehov, lahko pa vseeno sestavimo solidno ekipo, ki bo rezultate prigarala.

Pot do 5,2 milijona evrov proračuna, kot je zahteva evrolige za sezono 2009/10, je torej še dolga.

Verjetno se tolikšno vsoto da zbrati, a le s trdim delom. S takim poslovanjem, kot je bilo v minulih letih, si klub tako visokega proračuna niti ne zasluži.

Včasih so bile žive ideje o povezovanju Olimpije in drugih klubov. Tivoli naj bi imel nekje podružnico, ki bi kalila mlade košarkarje. Kaj menite o tem?

V preteklosti je to izgledalo takole: vi delajte, mi bomo pa imeli. Dokler bom prvi operativec Uniona Olimpije, bo vse temeljilo na poslovno korektnem sodelovanju. Olimpija ne more jemati tistega, kar ni njeno, lahko pa sodeluje na obojestransko zadovoljstvo.

Visok proračun za igralski kader ni edina zahteva evrolige. Čez dobri dve leti bi moral klub iz evrolige imeti na voljo tudi dvorano za 10.000 ljudi. Za Ljubljano utopija?

Trenutno so vse te zahteve za Union Olimpijo "mission impossible". Zato moramo delati v smeri doseganja visokih ciljev. Ljubljana ne potrebuje dvorane, ki bo megaspomenik brez funkcionalnosti, pač pa racionalen objekt, ki bo služil vsestranskim področjem. Kot sem ujel namige, so načrti župana usmerjeni na pravo pot in verjamem, da bomo tudi to dvorano vendarle dočakali.