Komad je avtorstvo bobnarja Taylorja, ki ga je inspirirala malčkovska finta njegovega sina, ki je nekoč, ne ve se zakaj, bleknil "radio ca ca". V Ga Ga so ga Queeni bojda spremenili, ker naj bi šlo lepše z jezika, čeprav se postransko sumi, da niso hoteli tvegati s tem, da caca po špansko pomeni sranje.

Medtem ko se Ga Ga kot komad pojavi leta 1983, Hribar v eter vstopi 6. aprila 1989. Kariero je sicer začel kot povsem regularen spiker zdrave polti in plavih las, intimno pa velik fen Butnskale, znanstvene fantastike in še česa, ki pa je pri vodenju nočnega radijskega programa uvedel izmišljenega bioenergetika. Ko je to pri poslušalstvu "zapalilo", se je opogumil in 6. aprila 1989 štartal z oddajo. Bojda je zgodba o nastanku zanj referenčne Butnskale na Radiu Študent dobrih deset let prej podobna. Emil Filipčič in Marko Derganc sta bila sprva le nekoliko bolj nenavadna spikerja. In Filipčič je bil v začetkih Radia GA-GA tudi Hribarjev soizvajalec programa. Po Hribarju sicer največji slovenski komik. No, File je potem zapadel v eno od svojih alko faz, nekaj časa je govoril v nepriklopljen mikrofon, nato pa oddajo zapustil. Olajšanje in hendikep obenem. Prvič je moral Hribar prevzeti vse vloge, drugič pa je bil File, čeprav nepredvidljiv in skrajno anarholiberalen element, za katerega ni bilo jasno, ali bo v oddaji popljuval sponzorje oziroma razgradil lik, pri poslušalstvu izjemno priljubljen. Povedna je anekdota, kako je neki koroški veljak povabil celotno ekipo predvsem zato, da bi spoznal Filipčiča, in mu potem do večera težil, naj že spije kako pivo. File, ki je bil ravno takrat v fazi cockt, je ves čas zavračal pivo, potem pa je imel fena, ki je alkohol bržkone pil zgolj ob tako imenovanih zabavnih priložnostih, dovolj, šel do šanka, si v posodo za hlajenje vina brizgnil nekaj sredstva za pranje posode, čez to šel s kompletno baterijo s stropa visečih žganjic, pomešal, spil mišung, blago podrignil in osuplemu gostitelju rekel: "No, zdej pa dej tist pir." Huda manifestacija razkoraka med namerami ustvarjalcev in dojemanjem publike. Dober primer je tudi anekdotica, ki jo je Hribar povedal nedavno, kako je, ko je podobnemu veljaku na nekem sprejemu omenil, da mladi Godler že tri ure recitira Hamleta, ta (veljak, ne Hamlet) odvrnil: "Priden fant."

Vendar pa je pri resnih fenih, tistih, ki oddajo poslušajo od začetka, prav faza, ko je moral Hribar igrati vse like, temeljna. Fazan alias J. Janša, človek, ki ni bil nikoli mlad, Guzman, ostareli vojak slovenskega rodu, ki pa se je čapac naglasa navzel, ko je čakal mamo pred Mercatorjem, Angelca: "Sm bla mlada, sm ga pila, bl sm pila, laži zanosila", dr. Born alias Rode: "Neskončno lep je dan, ves umit in počesan, le jaz malce sanjam, da njo, ki mi kuha, preganjam", gospod Čolnič, Ambro, nacionalist Martelanc in drugi liki so ob petkih dopoldan gradili vzporeden svet, ki ga je marsikdo zamenjeval za realnost.

Zgovorna je anekdota o nekem politiku, ki mu oddaja ni bila všeč in je kanil udariti s klasično aparatčikovsko blef zaskrbljenostjo za porabo sredstev tako, da je tedanjega direktorja RTVS vprašal, kakšen strošek je imeti toliko ljudi v studiu. Bil je le en - Sašo Hribar.

Čeprav je oddajo začel v socializmu in se aktivno udeležil desetdnevne vojne, o čemer danes pravi, da prizna svojo zmoto, so mu kmalu po osamosvojitvi oddajo poskušali ukiniti. Dojel je namreč, da ga radijski komercialisti nategujejo in da v resnici vsaka oddaja prinaša osem tisoč mark dobička in ne izgube, kot so ga prepričevali. Namesto da bi bilo njegovo dognanje ljudem na RTVS všeč, se je zgodilo nasprotno. Ker pa je imel po pogodbi neke vrste zasebni radio, je lastno ustanovo tožil prek svojega karate trenerja, razvpitega Čeferina. Ko je ta videl, kakšno pogodbo ima njegov varovanec, ga je skoraj kap od osuplosti. Podpisali so jo pač Filetovi radijski prijatelji. Vodstvo RTVS je zagrozilo, da bodo proti podpisnikom uvedli sankcije, zaradi česar je Hribar na koncu pristal na to, da se odreče denarju, da pa oddajo obdrži.

Drugi večji zaplet je bil tisti z Društvom za demokratizacijo medijev, kjer so nabrali pisma državljanov, ki so menili, da GA-GA ni primerna oddaja za javni radio. Zakuhalo se je okoli lika župnika Kopitarja, ki je bil dejansko inspiriran z nadškofom Šuštarjem. V obrambo sebi je Hribar izvedel performans zunaj etra. Z ženino podporo je napisal pismo, v katerem je protestiral, da se na Radiu Slovenija vrti glasba, ki kvari mladino, med izvajalci pa navedel Brahmsa, Wagnerja in druge klasike. Pod pismo se je podpisalo kakih dvajset osebkov, ki so se vsi strinjali, da je treba poleg Radia GA-GA ukiniti tudi klasike. Edini pritisk, ki mu je zares podlegel, je prinesel ukinitev lika Ambrota, v katerem je oponašal dolgovezna razmišljanja Lada Ambrožiča. Menda so bile travme prehude, zato se je za umik lika odločil iz pietetnih razlogov, pojasnjuje.

Skozi takšne in podobne zaplete je GA-GA v osemnajstih letih postal osrednje, če ne edino mentalno zatočišče prenekaterega utrujenega sopotnika razpada Jugoslavije, demokratičnih sprememb, tranzicije, nastajanja novih elit oziroma posttranzicijske faze, v kateri smo sedaj, čeravno nekateri menijo, da tranzicije v teh krajih ne more biti nikdar konec. Stari liki niso izumrli, so se pa umaknili v ozadje. Pred sedmimi leti se je oddaja začela dopolnjevati z ekipo novih sodelavcev, mladih imitatorjev oziroma graditeljev likov.

Če je v devetdesetih Hribar v studiu sameval, petkovo dopoldne v studiu na koncu četrtega nadstropja radijske stavbe danes deluje kot sestanek petih zelo solidno ter skrajno normalno oblečenih ljudi, ki sedijo za mizo in improvizirajo na dano temo.

Na dan našega obiska je šlo za to, da je skupina bogatašev medicinskim sestram in policajem podarila po pol milijona evrov po glavi, zaradi česar ti niso prišli v službo, posledica je pa bila, da je živelj po Sloveniji začel množično umirati. Žrtve so se štele v desettisoče. Novica o umiranju se je razširila po svetu, tako da so na orgijo prišli tudi krvoželjni liki tipa Arnold Schwarzenegger, ki je bil z videnim zelo zadovoljen in si je Slovenijo predprejšnjega petka brez dvoma zapomnil po lepem. To pa Slovenci menda slišimo najraje, mar ne? Zabavno.

Od ekipe, ki oddajo ustvarja - Sašo Hribar, Jure Mastnak, Tilen Artač, Marjan Šarec in Jure Godler -, so bili v kontrolni sobi še asistentka in asistent, ki sta ekipo v studiu servisirala s podatki, ki bi lahko pomagali pri improvizacijah, na primer podatki o številu zdravstvenih delavcev itd., tretji član pa je bil tonski tehnik, ki je skrbel za ozadja: šundr ceste, razni vrveži in panike ter podobne zadeve. "Nekaj malega se sicer pomenimo prej, vendar pa večino stvari potem delam sproti in po navdihu," je povedal Srečo Katona, legendarni radijski tonski tehnik, ki ni skrival ponosa, da je del bržkone najbolj kreativnega domačega radijskega programa.

Enaiindvajsetletni Tilen Artač, violončelist tik pred diplomo, je del ekipe tri leta, igra pa like, kot so Rupel, psihologinja Ifigenija, J. Podobnik, Svetlana Makarovič, Kučan, Zahovič. Omenjenega petka sem ga opazoval, ko je imitiral Rupla. Ne samo, da je govoril, tudi gestikuliral je oziroma po mizi štefnal podobno, kot bi se Rupel s prsti poigraval s kablom mikrofona: "Verjamem, da se mi to dogaja. V vloge se popolnoma vživim, jih pa ne študiram. Lik mi mora biti zanimiv in potem mi steče samo od sebe. Blazno hitro se mi zgodi. Če mi lik ne gre, ga opustim. Bolj od glasu je pomembno, da povzameš način razmišljanja."

Novi časi, novi igralci, novi liki. Če je soditi po odzivih na forumu RTVS, je trenutno nosilen GA-GA lik vsevedni kmet Serpentinšek, osebek, ki ima odgovor na vse in ki stresa modrosti tipa "Za vajenca je stara mašina" ali "Če te s tole roko falim, se boš prehladu".

A spodobi se, da končamo s Queeeni oziroma z uvodnim delom pamfleta z njihove uradne spletne strani: "The time is future, in a place that was once called earth. Globalisation is complete. Everywhere, the kids watch the same movies, wear same fashions and think the same thoughts. It's safe, happy, Ga Ga world."