Šele po tednu se je stanje malce umirilo. A to je bil šele začetek.

Mama je medicini povsem zaupala, poleg tega je bil Klemen njen prvi otrok. Zdravnica jo je pomirila, da so to povsem običajni stranski učinki, ki bodo kmalu minili. A niso. Otroku se je začelo spreminjati vedenje: najprej je samo spal, potem se je v njem vzbudil patološki strah pred zvoki in ljudmi, nazadnje je začel izgubljati zavest. Pri drugem cepivu se je reakcija v blažji obliki ponovila. Pri tretjem tudi. In tudi pri vseh drugih cepivih, vse dokler ni mama nehala verjeti zdravnici in otroka voditi na cepljenja.

Medtem so se začele vrstiti nove težave, zdravstvene in psihološke. Cepljenje je imelo posledice. Resne. Dolgoletne. Za vso družino. Danes je Klemen star 13 let. V kratkem obdobju svojega življenja je preživel vnetje možganske ovojnice, oslovski kašelj, kronične ošpice, mumps in rdečke, glavobole, težave z živčevjem, epileptične napade, paranoične napade, odpoved prebavnega sistema… "Tega trpljenja se ne da opisati. Deset let življenja mojega otroka je bilo uničenih. Ali je bilo tega res treba?" se sprašuje mama. Medtem je opustila znanstveno kariero in se posvetila pomoči drugim, ki jih pestijo podobne ali drugačne težave. "Vsaj nekaj dobrega je iz tega nastalo," se nasmehne.

Starša sta sprva iskala pomoč v klasični medicini, vendar ta njihovih težav ni niti priznavala niti zdravila. "Ko sem pred vstopom v šolo pogledala v Klemnovo kartoteko, je bila ta prazna! V njej ni bilo niti besedice o reakcijah," je bila presenečena mama. Tako sta začela iskati rešitve na svojo pest. Ugotovila sta, da ima otrok alergije, in mu spremenila dieto. "Odtlej se je njegov socialni razvoj normalno nadaljeval in postal je sposoben za vrtec," vedro opisuje mama. "Bilo je, kot da bi odprl okno - otrok je vstal in šel v svet." Požrtvovalna skrb staršev je Klemnu omogočila, da je danes skoraj zdrav otrok. Obiskuje redno šolo, še vedno je nadpovprečno inteligenten. Klemen bo lahko odrasel v samostojno osebnost.

Dvomi o cepljenju

V začetku dvajsetega stoletja so bili otroci do 4. leta starosti najbolj umrljiva od vseh starostnih skupin. V tej rosni dobi je umrla več kot četrtina prebivalstva, starost nad 65 let je doseglo le okoli 15 odstotkov prebivalcev. Zmanjšanje smrtnosti otrok je zagotovo eden pomembnejših dosežkov medicine zadnjega stoletja. O tem, kaj konkretno je privedlo do zmanjšanja smrtnosti otrok, se kopja še krešejo: mnenja so enotna le glede višjih higienskih standardov, kvalitetnejše prehrane in dostopnejše zdravstvene oskrbe, ki so zaznamovali to obdobje, krešejo pa se o tem, ali imajo zaslugo za to tudi cepiva ali ne.

Najširše sprejeto stališče je, da so cepiva znanstveno preverjena preventiva pred smrtno nevarnimi boleznimi in da nasprotniki obveznega cepljenja ogrožajo javno zdravje. Slednji pa trdijo, da so cepiva nevarna, da znižujejo odpornost otrokovega imunskega sistema, da s kopičenjem nevarnih snovi resno ogrožajo zdravje otrok in odraslih; da je uradna medicina polna zamolčanih dejstev in prirejenih podatkov ter da je dekla cvetoče farmacevtske industrije, s katero se tudi sama okorišča. (Po nekaterih podatkih naj bi bila farmacevtska industrija tretja najmočnejša ekonomska panoga na svetu - takoj za industrijo orožja in bančništvom). Debate so vročekrvne, dialog se zdi nemogoč. Problem pa je, da lahko apriorna, izključujoča in čustveno obarvana stališča laika zavedejo.

Nasprotovanje cepivom je staro toliko kot cepiva - organizirano se je v svetu začelo pojavljati že v 18. in 19. stoletju. Razlogi so bili enaki današnjim: dvom o učinkovitosti cepljenja in sum, da je nevarno. Danes cepivom nasprotuje marsikdo, ki sicer ne prihaja iz medicinskih vod, vendar se članki, ki mečejo senco na učinkovitost cepiv, pojavljajo tudi v tako prestižnih zdravstvenih časopisih, kot so Lancet, JAMA, Prescrire ali British Medical Journal. V njih na podlagi resnih znanstvenih raziskav zatrjujejo, da se epidemije bolezni, proti katerim se cepimo, danes še vedno pojavljajo, ali celo, da je obolevnost pogostejša med polno cepljenimi otroki. Zagovorniki cepiv pa opozarjajo, da se cepiva ves čas razvijajo in izboljšujejo ter da se statistike izpred treh ali petih let ne nanašajo nujno tudi na sedanjost.

Nasprotniki cepiv imajo številne pomisleke. Če bi cepljenje res delovalo, pravijo, potem necepljen otrok ne bi mogel ogrožati cepljenih vrstnikov. Drugič, številne bolezni, proti katerim cepimo otroke, so danes izumrle ali pa so izjemno redke (tuberkuloza, davica, oslovski kašelj ali tetanus). Če otrok skoraj nima možnosti okužbe, zakaj naj bi ga torej cepili proti njim? Poleg tega statistični prikazi cepljenj kažejo, da je večina bolezni začela upadati še pred nastopom cepiv. Nekatere bolezni (na primer škrlatinka, tifus, kolera ali kuga) so izginile same od sebe. Bolezni naj bi torej imele svoj vzpon in padec, ki naj ne bi bil povezan z uporabo cepiv.

Številni gredo še korak dlje in trdijo, da so cepiva nevarna, saj vsebujejo strupene snovi. Resda v majhnih količinah, a večkratna uporaba poveča njihovo toksičnost, poleg tega pa je otrok cepljen v dobi, ko se njegov organizem še oblikuje, trdijo. Izpostavljajo aluminij (raziskave so dokazale povezavo med količino aluminija in verjetnostjo pojava alzheimerjeve bolezni in multiple skleroze) in živo srebro (ki ga povezujejo z duševno zaostalostjo), rakotvoren formaldehid (bolj znan kot sredstvo za ohranjanje trupel) ter proteine (na primer zarodek piščanca, telečji serum, možgansko tkivo zajca in celice opičjih ledvic), ki lahko povzročijo alergične reakcije, vnetja ali anafilaktični šok. Cepiva z aktivnim virusom (BCG, ošpice, mumps, rdečke…) po njihovih trditvah predstavljajo tveganje, da zbolimo za boleznijo, proti kateri se cepimo. Tako naj bi bil od leta 1994 meningitis, "pridobljen" ob cepljenju, pogostejši od meningitisa zaradi okužbe s povzročiteljem te bolezni.

Stranski učinki cepiv so z leti vse bolj dokumentirani. Zdravniki jih poznajo, splošne kontraindikacije dobijo skupaj s cepivom. Združimo jih lahko v skupine, med katerimi so med največjimi nevrološke motnje (avtizem, vedenjske motnje, sindrom kronične utrujenosti pri otrocih, krči, encefalitis, epilepsija, gluhota, multipla skleroza…), pa alergije - te naj bi v zadnjih desetletjih dosegle kar 30 odstotkov prebivalstva razvitega sveta - (astma, dermatitis, ekcemi, anafilaktični šok…), infekcije (artritis, bronhitis, hepatitis, ošpice, mumps, tuberkuloza, gripa…), avtoimunske bolezni (sladkorna bolezen, lupus…), rak (levkemija…) ter smrt in nenadna smrt dojenčkov.

Tudi vzročna povezava med posameznimi cepivi in boleznimi naj bi bila že dokazana. Tako je revija Lancet leta 1997 razkrila povezavo med cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) ter avtizmom in Cronhovo boleznijo (resno prebavno obolenje avtoimunskega izvora), drugi viri dodajajo povečano tveganje za sladkorno bolezen, ledvične težave in artritis. Študija ameriškega vladnega Centra za nadzor bolezni in preventivo iz leta 1994 je pokazala, da se nekaj dni po osnovnem cepljenju DTP (davica, tetanus, otroški oslovski kašelj) ali MMR za trikrat poveča možnost božjastnih napadov. Revahb (mreža za evalvacijo cepiva proti hepatitisu B) je na osnovi 1800 dosjejev dokazal vzročno povezavo med cepljenjem proti hepatitisu B in primeri multiple skleroze, nevroloških motenj, očesnih in slušnih težav ter različnih avtoimunskih obolenj. Cepivo proti DTP in otroški paralizi naj bi bilo sprožilec številnih nevroloških patologij. In tako naprej.

Do imunosti po naravni poti

Tveganje neželenih stranskih učinkov je največje pri kombiniranih cepivih in pri zelo majhnih otrocih (tuje raziskave izpostavljajo DTP, posebno v kombinaciji s cepivom proti otroški paralizi, ter MMR). Pri nas dojenčki dobijo prvi odmerek pri treh mesecih. Skeptiki ob tem dodajajo, da lahko tuberkulozo ozdravimo, multiple skleroze pa ne, zakaj bi se torej cepili proti boleznim, za katere skoraj ni verjetnosti, da jih dobimo, in ob tem resno tvegamo bolezni, za katere ni zdravila?

Posebno ranljiva skupina so nosečnice in majhni otroci. Skeptiki se bojijo, da mlade matere, ki so bile v otroštvu cepljene proti kateri od otroških bolezni, zaradi tega niso razvile dovolj protitelesc, da bi lahko z njimi zavarovale svojega otroka. Če otrok zboli v tako ranljivi starosti, ko njegov imunski sistem še ni izoblikovan, je lahko bolezen zanj usodnejša.

Nekatere študije kažejo, da naj bi otroške bolezni otroku pomagale izoblikovati zdrav in odporen imunski sistem. Odsotnost te možnosti naj bi močno povečala tveganje, da bo otrok v prihodnosti razvil avtoimunsko obolenje, raka, astmo ali kožne bolezni. Po mnenju skeptikov pomenijo cepiva nevarnost neodporne populacije, kar lahko v prihodnosti vodi k obsežnejšim epidemijam z višjo stopnjo smrtnosti.

In zadnji ugovor nasprotnikov cepiv: stranski učinki cepljenja so dragi. Primerjalna študija osmih zahodnoevropskih držav kaže, da je večina patogenih učinkov cepljenja kroničnih, bistveno manj je počasi ozdravljivih, še manj hitro ozdravljivih, najmanj pa je smrtnih primerov. Kronične in dolgotrajne bolezni pa niso poceni.

Današnji otroci naj bi bili šibkejšega zdravja kot otroci prejšnjih generacij, širijo se predvsem bolezni avtoimunskega sistema. Vendar bi bilo preveč enostavno vso krivdo za kopičenje strupov v telesu naprtiti cepivom: otrok jih nekaj popije s fluorom in klorom v vodi, nekaj jih poje z antibiotiki in drugimi snovmi, ki so ostale v mesu klavnih živali, nekaj s pesticidi, ki jih ni spral s sadja ali zelenjave, nekaj s konzervansi, ojačevalci okusa in drugimi živilskimi dodatki, nekaj z zdravili, vdihava jih z onesnaženim zrakom, ob tem pa je izpostavljen še elektromagnetnemu sevanju množice elektronskih naprav, ki ga obdajajo, nanj vplivajo nezdrav način življenja, stres in drugi stranski učinki sodobnega načina življenja.

K izkoreninjanju bolezni najbolj pripomore zdrav imunski sistem. Nanj bistveno vplivajo primerna prehrana, dovolj gibanja, ustrezna higiena, čim manj stresa, skratka zdravo življenje. Zanimivo je, da med prednostnimi nalogami Svetovne zdravstvene organizacije, Združenih narodov ali Unicefa ne najdemo nalog, kot so izboljšanje prehranjevanja, oskrbe z vodo ipd., pač pa cepljenje še vedno ostaja v ospredju.

Zagovor cepljenja

Zdravniki statističnih podatkov ne zanikajo, opozarjajo pa, da so stranski učinki in smrt izjeme. Po drugi strani pa Evropski forum za vigilanco cepiv (European Forum for Vaccine Vigilance - EFVV), ki je leta 1995 predstavil problematiko cepiv v evropskem parlamentu, meni, da pri ustreznih zdravstvenih inštitucijah prijavijo največ do 10 odstotkov primerov stranskih učinkov, torej naj bi bil odstotek reakcij bistveno višji od števila prijav.

Zagovorniki cepiva poudarjajo, da so strupene snovi v cepivih prisotne le v izjemno majhnih količinah, vsa cepiva so namreč strogo testirana in cepljenje skrbno nadzorovano. Poleg tega se cepiva, tako kot vsa medicina, s časom razvijajo, kar z leti prinaša tudi višjo kakovost cepiv, ustreznejše odmerjanje in podobno. Sklep zagovornikov se torej glasi: kljub določenemu tveganju je škoda manjša od koristi, ki jo cepivo prinaša. Relativno visok odstotek precepljenih (polno cepljenih) otrok v Sloveniji naj bi tako zagotavljal precejšnjo varnost pred nalezljivimi boleznimi otrok. Opustiti to varnost in prepustiti odločanje o javnem zdravju laikom brez medicinske izobrazbe bi bilo neodgovorno, opozarjajo.

Oglejmo si to skozi številke Inštituta za varovanje zdravja (IVZ). Po letu 1994 je le en otrok umrl zaradi posledic cepljenja. Po letu 1995 lahko opazimo postopno rast števila stranskih učinkov, za katere pa Inštitut za varovanje zdravja trdi, da so posledica izboljšav v sistemu njihove prijave (torej ne pomenijo šibkejšega imunskega sistema prebivalstva). Večino neželenih učinkov predstavljajo lokalne reakcije na mestu cepljenja in zvišana telesna temperatura, ki pa praviloma mineta v enem do dveh dneh po cepljenju. Velika večina otrok je cepljena brez večjih reakcij.

Dr. Marta Grgič Vitek, vodja oddelka za program cepljenja na IVZ, pojasnjuje: "V letu 2005 je bilo skupaj prijavljenih 200 primerov neželenih učinkov (po vseh cepljenjih, opravljenih v Sloveniji!), kar pomeni približno 40 prijav na 100.000 odmerkov, ki so jih prejele cepljene osebe. Od tega smo prejeli 104 prijave po obveznem cepljenju predšolskih otrok s kombiniranim cepivom proti DTP, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tipa b; 24 prijav po obveznem cepljenju predšolskih otrok proti MMR; 8 prijav po obveznem cepljenju predšolskih otrok proti hepatitisu B."

Povedala nam je tudi, da je bilo največ prijavljenih neželenih učinkov "pri majhnih otrocih po cepljenju proti DTP, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tipa b. Delež prijavljenih neželenih učinkov pri odraslih je majhen; verjetno tudi zato, ker odrasli zaradi blagih neželenih učinkov po cepljenju običajno ne gredo k zdravniku."

Dejstvo je, da je cepljenje otrok pri nas obvezno. In če je obvezno, mora biti varno. Če pa ni povsem varno, bi morali biti seznanjeni s tveganji, v katera se podajamo ali v katera prepuščamo svoje otroke, podobno kot to velja za druge medicinske posege.

Kazenski pregon staršev, ki nočejo cepiti svojega otroka

Če starši svojega otroka ne želijo cepiti, tvegajo, da ne bo sprejet v šolo ali vrtec (po zakonu naj ne bi bil). Predvsem pa jih čaka sodni pregon. Postopek poteka tako: starši najprej dobijo obvestilo, da se morajo javiti v ambulanti na pogovor z otroškim zdravnikom. Če mu jih ne uspe prepričati, je njegova dolžnost, da jih prijavi inšpektorju. Če jih tudi temu ne uspe prepričati, izda odločbo, da morajo otroka cepiti. Če je starši ne upoštevajo, izda inšpektor sklep o izvršbi, staršem pa naloži denarno kazen od 83 evrov (prej: 20.000 tolarjev), ko je prvič ne upoštevajo, pa do 417 evrov (prej: 100.000 tolarjev), če vztrajajo pri svojem. Starši lahko tako na odločbo kot na morebitni kasnejši sklep vložijo pritožbo, ki v praksi načeloma ne zadrži izvršitve. Reševanje pritožbe traja v nekaterih primerih tudi več kot leto dni. Drugostopenjski organ lahko pritožbo zavrže ali ji ugodi in zadevo vrne v ponovni postopek. Obstaja še tretja možnost, ki odločbo odpravi, vendar ob tem nastopi pravna nejasnost glede oprostitve cepljenja.

Če pritožbi ni ugodeno, lahko starši sprožijo upravni spor na upravnem sodišču. Zadnja možnost je ustavno sodišče, ki pa je o obveznem cepljenju že odločalo.