Ko dosežejo podzemne tokove, pa je njihovo pretakanje po dobro razvitih razpokah in kanalih hitro. Tem tokovom se pogosto pridružujejo še reke ponikalnice, ki z nekraškega sveta ob stiku s karbonatnimi kamninami ponikajo in tudi napajajo kraške vodonosnike. Podzemna voda ponovno prihaja na površje v kraških izvirih, od katerih so številni zajeti za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Tak kraški izvir je tudi izvir Rižane, ki je vir pitne vode za celotno obalno regijo.

Ena od predvidenih variant naftovoda naj bi prečkala Slovenijo po kraškem območju med Reko in Trstom. Na tem območju so bile v preteklosti opravljene raziskave v sklopu določitve zaledja izvira Rižane. S številnimi sledenji, ki so učinkovita metoda za določevanje podzemnih vodnih zvez na območju krasa, je bilo dokazano, da ponikalnice vzdolž Matarskega podolja odtekajo predvsem v izvir Rižane, in sicer s hitrostmi od 30 do 100 m/h. Hitrosti pretakanja podzemnih voda v krasu so zelo odvisne od hidroloških razmer in ob višjih vodostajih običajno dosegajo večje vrednosti. Sledenja so pokazala, da bi se vsakršno onesnaženje v krasu od Matarskega podolja do kraškega roba, pa tudi s tistega dela Brkinov, s katerega ponikalnice zatekajo v ta kras, odrazilo v kakovosti Rižane.

V preteklosti sta se na regionalni cesti Podgrad-Kozina zgodili dve prometni nesreči, v katerih je prišlo do izlitja večjih količin naftnih derivatov. Oktobra 1993 se je v kraško okolje pri Kozini izlilo 18 ton nafte in kurilnega olja, oktobra 1994 pa pri Obrovu 16 ton plinskega olja D2. V obeh primerih je izliti tovor zelo hitro odtekel s površja v kraško notranjost, po oceni očividcev v 15 do 20 minutah.

Na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU podrobno preučujemo pretakanje vode s površja skozi 100 metrov debelo vadozno cono postojnskega krasa. S sledilnim poskusom smo ugotovili, da ob izlitju večje količine vode s topnim sledilom del te hitro odteče s površja po razpoložljivih dobro prepustnih razpokah (80 m/h), medtem ko se je del lahko zadrži dalj časa, tudi več mesecev, v slabše prepustnem delu vadozne cone. Za začetek spiranja tako akumulirane vode in sledila so bile potrebne dovolj izdatne in intenzivne padavine, spiranje 60 gramov injiciranega sledila v našem poskusu pa je trajalo več let. Vzporedno spremljanje spiranja onesnaženja iz ponikovalnice komunalnih odpadnih voda, ki ni več v uporabi, je pokazalo najmočnejše spiranje s padavinami prva tri leta, vendar pa po 15 letih nekateri parametri še ne dosegajo izhodiščnih vrednosti. To nakazuje, da je prenos različnih topnih snovi skozi kras lahko zelo različen. O prenosu v vodi netopnih snovi, ki so lažje od vode, kot so naftni derivati, pa vemo zelo malo, saj takih raziskav še ni bilo.

Vendar pa smo določeno znanje o pretakanju naftnih derivatov po krasu pridobili ob spremljanju različnih nesreč. V primeru izlitja plinskega olja pri Obrovu smo glede na že prej opravljene sledilne poskuse na tem območju pričakovali pojav olja predvsem v izvirih Rižane in Osapske Reke. V Rižani se je plinsko olje pojavilo 14 dni po nesreči po manjših padavinah. Po analizah, ki jih je trikrat dnevno opravljal Sanitarno-kemični laboratorij Zavoda za socialno medicino in higieno Koper, je Rižana dosegala povišane koncentracije (do 80 μg/l) en teden. Zato je bila kar nekaj časa izključena iz vodovodnega omrežja.

Potovalna hitrost plinskega olja v izvir Rižane je bila 45 m/h. Vendar pa je v enem tednu skozi izvir izteklo le okoli 100 kilogramov plinskega olja (manj kot 1 odstotek). Verjetno so intenzivne padavine, ki so sledile in povečale pretok Rižane za kar 20-krat, povzročile močno razredčenje in upad koncentracije plinskega olja pod mejo določljivosti metode (10 μg/l). Predvidevamo, da se je prenos nadaljeval daljše obdobje po vsakokratnih padavinah.

Podoben prenos naftnih derivatov smo oktobra 1998 ugotavljali po nesreči v skladišču naftnih derivatov pri Ortneku, ki sicer leži na nekraškem svetu. Izlito plinsko olje je po površinskem toku doseglo ponor Tentero pri Žlebiču in odteklo v kras. Ogrozilo je izvir Globočec, ki je zajet za oskrbo Suhe krajine s pitno vodo. Nafta se je pojavila v izviru po 8 dneh, po padavinah, vendar le krajši čas. Tudi ko je bila koncentracija plinskega olja pod mejo določljivosti, je bil pogosto prisoten značilen vonj in voda ni bila uporabna. Tudi iztekanje kurilnega olja (30 m3). V Tovarni kemičnih kondenzatorjev v Žužemberku je pokazalo akumuliranje le-tega v krasu in le počasno iztekanje v bližnjo Krko, tako da ni prišlo do katastrofalnih posledic.

Iz poznavanja pretakanja vode in prenosa topnih snovi v krasu ter ob skromnem vedenju, kako se v krasu širijo naftni derivati, ugotavljamo, da ti ubirajo vodne poti, a se pretakajo bistveno drugače kot voda. Prihaja predvsem do daljšega akumuliranja v krasu in le počasnega iztiskanja po vsakokratnih padavinah. Takrat pa prihaja do velikih razredčitev, ki lahko prikrijejo ta prenos. Ocenjujemo, da spiranje do vzpostavitve prvotnega stanja verjetno traja vsaj nekaj let, če ne desetletij, kar pa bi lahko pokazale le sistematične raziskave. Zato bi morali biti vsi posegi v tako občutljivem okolju vsestransko in dobro pretehtani.