Jasmina in njena tri leta mlajša sestrica sta se tisti dan ravno vračali iz šole, ko jima je nasproti pritekla mama, ju stisnila k sebi in v solzah priznala: "Vse nam je pogorelo, ničesar več nimamo!" Ko so prišle na veliko skupno dvorišče, so se gasilci še kar spopadali z ognjenimi zublji, vse je bilo črno, razpadlo, zadimljeno, smrdelo je po ožganem. Jasmina se je ustrašila, da je starejši brat Alen ostal v stanovanju; ko ga je zagledala, se je globoko oddahnila. "Vsepovsod je bil dim, v tistem trenutku sem pomislila, kaj, če se je zadušil, ker je bil dopoldan običajno doma, vendar se je na srečo pravočasno umaknil. Prvi je zavohal dim. Ko je opazil, da gori, je poklical očeta. Kmalu so prišli še gasilci, a veliko niso mogli rešiti."
Groza marčevskega dne
Mlajši Šabanagićevi dekleti pogrešata igračke in najljubše skrivališče, ki sta ga kot mali punčki imeli v kadi. Jasmina po otroško zahrepeni: "Najraje bi bila spet dojenček, potem vsega tega ne bi bilo, še vedno bi imeli svoj dom."
Tudi njen "tata" Jasmin si še ni opomogel od požara, grozno je, pravi, da ti zgori vse, kar si imel, tudi fotografije in dragoceni spomini. "Ko sem pritekel v stanovanje in je bilo že vse v dimu, sem najprej pograbil plinsko jeklenko in jo odnesel na hodnik, da bi rešil še kaj, ni bilo več časa. Goreti je začelo v kopalnici, električne žice pri grelcu za vodo, ogenj se je neverjetno hitro razširil po vsem stanovanju." Žena Radinka dodaja: "Groza me je, ko pomislim, kaj se nam je zgodilo. Ponoči ne spim, četudi sem hudo utrujena, strah me je, kako bomo vse to zvozili, prišli do pohištva in gospodinjskih pripomočkov. Bomo sploh še imeli denar za hrano, obleko, šolske potrebščine? Vse je uničeno, ničesar več nimamo."
Šabanagićeva sta iz srca hvaležna ljudem, ki so jim v trenutkih najhujše negotovosti priskočili na pomoč. Eden je prinesel denar, drugi obleko in kakšno sladkarijo, nekdo je samo tolažil, v novogoriškem Rdečem križu so jih oblekli in obuli ter takoj začeli z obširno akcijo zbiranja pomoči. "V šoli," se spomnita Jasmina in Jasna, "je vse zelo zanimalo, kaj se nam je zgodilo. Sošolci so spraševali, učiteljice so naju tolažile, da bo še vse v redu in da bodo pomagali, dobili sva šolske potrebščine in vse, kar sva potrebovali za učenje. Najlepše mi je bilo, ko mi je sošolka Katarina prinesla medvedka. Izvedela je, da je moj zgorel, ni hotela, da bi žalovala za njim. Takoj sem mu dala ime Karo," še pove starejša od dveh sestric.
Sto evrov za pet ljudi
Šabanagićevi že pred požarom niso živeli ravno v izobilju. Povedano po pravici, vsak tolar so morali skrbno obrniti, da so zvozili skozi mesec. Zaposlena je le Radinka, že kakšnih šestindvajset let kot kuharska pomočnica v novogoriškem Hitu. Plača je, kakršna pač je, mama treh otrok pravi, da dobi mesečno okoli petsto evrov, dobro je to, da dela samo dopoldan. Ko ji odtrgajo kredit za enosobno stanovanje, ki sta ga z možem odkupila in ki je zdaj nesrečno pogorelo, še en manjši kredit za sedemdeset evrov in ko plačata še položnice, jim za življenje ostane borih sto evrov.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)