Že pri devetih letih je prvič igral na državnem prvenstvu in potlej napredoval iz leta v leto. Leta 2004 in 2005 je osvojil prva dva bala za velemojstrski naslov, nedavno tega pa še zadnjega po silovitem finišu na dvanajstem odprtem prvenstvu Nove Gorice. V zadnjem krogu turnirja sta se namreč udarila z vrstnikom in tekmecem Matejem Šebenikom, tudi mednarodnim mojstrom in reprezentančnim kolegom. Šebeniku z belimi figurami bi zmaga tudi prinesla velemojstrski bal, Borišku pa bi zadostoval remi. In po ostrem obračunu, v katerem je bil že v precej slabšem položaju, si ga je tudi priigral in s tem je dosegel enega izmed življenjskih ciljev vsakega resnega šahista. "Nemara sicer ne sodim v krog šahistov, ki vselej in za vsako ceno igrajo napadalno, toda na takih turnirjih in v takih položajih obsedim za šahovnico do konca. Miroljubnih remijev takrat ne poznam. Tudi s svojo mamo bi igral na zmago," pripoveduje mladi Solkanec, ki je uspešen študent farmacije, toda v šahu višjega naslova, kot je velemojstrski, ni. Je to razlog za Juretov globlji razmislek o njegovi prihodnosti? "Zaenkrat je zanesljivo v ospredju študij, šah bo pa vselej zraven. Verjetno res ni velike povezave med farmacijo in šahom, toda nekaj sistematike je vselej skupno obema področjema. Poznam pa tudi več odličnih šahistov, ki so uspešni jezikoslovci, družboslovci in še kaj. Niso vsi matematiki in fiziki, kot je bil, denimo, dr. Milan Vidmar," pravi Jure Borišek, doslej najmlajši slovenski šahovski velemojster z ratingom 2518 in ciljem, da bi zmogel vsaj do 2600. "Računalništvo je v veliki meri spremenilo šah in brez njega več ne gre. Zato je tudi veliko več zelo mladih velemojstrov, ki se zelo malo oziramo na šahovsko zgodovino in nekdanja mojstrstva največjih tvorcev kraljeve igre. Sam poznam nekoliko bolje le šahiste in predvsem njihove partije v obdobju po Gariju Kasparovu, za starejše vem le, da so bili."

Jure Borišek je deveti Slovenec z naslovom šahovskega velemojstra, ki je sicer igral že na treh olimpijadah ter številnih mednarodnih turnirjih, tačas pa si ne zastavlja visokih ciljev v bližnji prihodnosti: "Računam na igranje za novogoriški klub, na nastop na domačih prvenstvih, tudi Vidmarjev memorial me mika, toda vse to bo odvisno od časa, ki mi ga bo dopustil študij. Sicer vsak teden vsaj en dan v celoti posvetim šahu, večkrat se skupaj pripravljava tudi z velemojstrom Duškom Pavasovičem, a študij ima svoje mesto v mojem sedanjem vsakdanu in tudi zgolj z diplomo na faksu ne bom zadovoljen. Še kaj več bo treba doseči."