SPOR ZA SEDEŽE
Gre za 6500 otokov, čeprav živi 90 odstotkov prebivalstva na največjem otoku, ki je 40 kilometrov oddaljen od švedske in 100 kilometrov od finske obale. Površina vseh otokov znaša trinajstino Slovenije.
Alandsko otočje je istega leta kot preostala Finska glasovalo za vstop v Evropsko unijo, Finska pa je avtonomni status otočja vključila v določila svoje pristopne pogodbe. Za otočje si je najvzhodnejša izmed skandinavskih držav izborila tudi poseben status glede davčne politike, še posebej glede pravil o davku na dodano vrednost (DDV). Tako so v teritorialnih vodah otočja na trajektih, ki povezujejo Švedsko in Finsko, v nasprotju s preostalo Unijo še vedno dovoljene prodajalne, v katerih prodajajo blago, opravičeno plačila DDV.
Otočje, ki ima sicer enega predstavnika v finskem parlamentu, zdaj zahteva zase sedež v evropskem parlamentu in pravico do zastopanosti pred Sodiščem Evropskih skupnosti. V nasprotnem primeru grozi z zavrnitvijo evropske ustavne pogodbe.
"Ko neka država preda del svojih pristojnosti, dobi nekaj v zameno. Alandsko otočje ni dobilo ničesar," poudarja lokalni uradnik Harry Jansson, ki je sodeloval pri pogajanjih o statusu otočja znotraj Unije. Kot so nam potrdili v vladi Alandskih otokov, so leta 1995 predali del svoje suverenosti EU, zdaj pa so nezadovoljni, ker EU z njimi komunicira prek Helsinkov in ne neposredno - prav zato zahtevajo svojega predstavnika v evropskem parlamentu.
Finski parlament meni, da bi bilo nepravično in neuravnoteženo podeliti poslanski sedež v evropskem parlamentu 27.000 prebivalcem otočja. Celotna Finska, ki ima 5,2 milijona prebivalcev, ima namreč tam 14 sedežev, kar pomeni en sedež na 375.000 ljudi. Alandske oblasti takšne argumente zavračajo s trditvijo, da bi zaradi deljene zakonodajne oblasti na Finskem morali imeti svojega predstavnika v evropskem parlamentu. Zaradi spora naj bi se politična moč zagovornikov neodvisnosti na letošnjih lokalnih volitvah po napovedih še povečala.
Čeprav je Alandsko otočje pod finsko suverenostjo, je edini uradni jezik švedščina, medtem ko je Finska dvojezična. Tamkajšnji Švedi, ki komaj znajo nekaj finskih besed, predstavljajo 92 odstotkov prebivalcev otočja in že od leta 1921 uživajo visoko stopnjo avtonomije. Poleg tega jim ni treba služiti v finski vojski.
FINSKA PROTI ODCEPITVI
Finska ima po svoji ustavi deljeno zakonodajno oblast na dva parlamenta, eden je v Helsinkih in drugi na Alandskem otočju. Tako morajo otoki potrditi mednarodne pogodbe, ki jih podpiše Finska. Od leta 1951 imajo status "pridružene države", od leta 1954 pa tudi svojo zastavo, ki izraža navezanost na Švedsko, prav tako izdajajo svoje znamke.
Alandsko otočje, ki leži jugozahodno od Finske ob strateško pomembnem vstopu v Botnijski zaliv, je bilo od 13. stoletja del Švedske, po sporazumu med Napoleonom in carjem Aleksandrom leta 1809 pa je skupaj z vso Finsko prišlo v ruske roke. Ko je po ruski oktobrski revoluciji na Finskem, nekdanjem ozemlju Rusije, prišlo do državljanske vojne, je otočje to poskušalo izkoristiti za priključitev k svoji nekdanji domovini in je na Švedsko naslovilo peticijo 7135 prebivalcev (96,2 odstotka). Švedska vojska je leta 1918 res zasedla otoke, a jo je kmalu izgnala nemška vojska. Na mirovni konferenci v Parizu leta 1919 so zmagovalke zahtevale demilitarizacijo otočja. Otočani so na podlagi načela samoodločbe narodov zahtevali priključitev k Švedski, Finska pa je temu ostro nasprotovala in se je pritožila Društvu narodov. Društvo narodov, predhodnik Združenih narodov, je leta 1921 proti volji večine prebivalstva dodelilo otoke Finski, ki se je ob tem morala zavezati, da bo zagotovila uporabo njihovega jezika, kulture in običajev. Ta odločitev Društva narodov je bila deloma pogojena z geografskim položajem otokov, ki so razpršeni od glavnega otoka proti finski obali in so z izjemo največjega otoka bolj oddaljeni od Švedske.
Velika avtonomija, ki jo je Finska obljubila že leta 1920, se je v naslednjih letih utrdila, še posebno s pravico veta na uporabo vseh zakonov, ki jih izdajajo centralne oblasti v Helsinkih. Na vseh področjih razen v zunanji politiki, carini (kar spada pod pristojnost EU), na področju valute (evro od leta 1999) in sodstva ima Alandsko otočje svojo zakonodajno oblast, s katero lahko vodi svojo gospodarsko in davčno politiko. Danes je to eno najbogatejših območij Finske in tudi Evropske unije z manj kot dveodstotno brezposelnostjo.
