O prvem med drugim priča mala vročica med dekleti vseh starosti na delavnicah "orientalnega" trebušnega plesa, o drugem čudenje nad nezmožnostjo, da bi zares preniknili v kompleksni svet tonskih modusov, "mikrotonalnosti", ritmike in oblik, ki krasijo godbe v Turčiji in turških diasporah. Srečanj z glasbami iz Turčije je bilo kljub nekaj nastopom na Drugi godbi in enim koncertom turškega diasporičnega hiphopa na Metelkovi pred leti vendarle premalo. Zato je vsakršno soočenje z njimi, z drugačnimi konvencijami nastopanja in podajanja glasbe dobrodošlo. Z glasbenim in medijskim središčem ter neusahljivim bazenom talentov, kakršen je Istanbul, turška glasbena dediščina ostaja vitalna, raznovrstna in vplivna zunaj meja Turčije na Bližnjem vzhodu vse do Izraela in v Evropi začenši z Grčijo do zahodnih mest s turškimi priseljenci.
Koncert ansambla tolkalskega virtuoza in zvezdnika turške glasbe Burhana Öçala (na sliki) je bil prvi pravi stik tukajšnjega občinstva z izjemno priljubljenim slogom urbane "ciganske" instanbulske godbe, ki ga ne izvajajo le glasbeniki romskega porekla. Slog je preboj doživel po prvi svetovni vojni v istanbulskih tavernah, ko sta se izoblikovala zanj značilen inštrumentarij in repertoar. "Klasičnim" glasbilom v ansamblu, kot so boben darbuka, trapezoidne citre kanun in arabska lutnja ud, so dodali še violino in predvsem klarinet. Repertoar je zajemal tako iz anatolskih, trakijskih in črnomorskih ljudskih tradicij, turške umetne glasbe kot iz drugih godb. Med uvoženimi in predelanimi plesnimi oblikami "odprto-zaprti" slog še danes označujejo inštrumentalna karšilama in čifteteli, od romunskih Romov uvožena longa in z grških otokov pobrani sirto. Njegove odlike ostajajo virtuoznost, spontana igra, svoboda v improviziranih taksimih, dinamičen občutek za ritem in stopnjevane tempe, bogato niansirana ornamentacija, vse pa prenašajo najširši lok človeških čustev od melanholije do radosti. Nič čudnega, da so bili ob virtuoznih kanunistih in violinistih vodilni glasovi "ciganskega sloga" predvsem ognjeviti klarinetisti, ki so glasbilo v razmeroma kratkem časovnem obdobju povzdignili do najvišje ravni sofisticiranosti in ekspresivnosti: Šukru Tunar v dvajsetih letih, veliki Mustafa Kandirali (na kovinskem klarinetu) od petdesetih let naprej, za njim še Barbaros Erkose in pokojni Ferdi Nadaz, ki je še pred leti igral v postavah istanbulskega orientalnega ansambla Burhana Öçala. Novost njegovih ansamblov je, da jih vodi tolkalec, ki ob igranju darbuke obvladuje različna tolkala in je odprt za neturške vplive, kar je sploh današnja odlika istanbulskih tolkalcev.
Njegov novi ansambel je na koncertu ponudil sprehod skozi železni repertoar "ciganskega sloga" s slušišča tolkalca. V drveči medigri s soigralcem na basovski darbuki je sproti vodil ansambel skozi temeljne vzorce, ga znal umiriti z dromljajočim ostinatom, ki je podlaga za sole, ter ga privedel do želenih stopnjevanih vrhuncev. Na žalost je neobičajna glasnost, menda na vodjevo zahtevo, z neprestano mikrofonijo zamazala zvočno sliko in skoraj povsem zadušila obe brenkali, kanun in redko videni bendžo kumbuš. S tem je navzoče prikrajšala za finese v skupinski igri, a jih vsaj prestavila v pop-neposrednost.
