Medtem ko glavno mesto Tirana kaže prve obrise evropske prestolnice, je bilo gostovanje v 110 kilometrov oddaljenem Skadru na zahodu države, kjer še vedno vladajo pravila krvnega maščevanja, pravi šok. Gostovanja v bolj mizernih pogojih v petnajstletni zgodovini slovenske reprezentance še nismo doživeli. Že vožnja v Skadar, kamor vodi za albanske razmere moderna cesta, ob kateri vsakih nekaj metrov prodajajo gume in sedežne garniture iz usnja (vse stavbe so zgrajene brez gradbenih dovoljenj in so živopisnih barv v najbolj nemogočih kombinacijah), je bila za mnoge travmatična. Najbolj priljubljeno opravilo šoferjev treh avtobusov, v katerih so bili navijači in novinarji, je bilo prehitevanje po levi strani čez polno črto, medtem ko so ovce s pastirji ob robu čakale, da prečkajo cesto. Ob tem je bil le en šofer dovolj spreten, da je avtobuse z vzvratno vožnjo znal zriniti s parkirišča nazaj na glavno cesto, ker je moral manevrirati med ogromnimi luknjami.

Tudi predsednik albanske nogometne zveze ima v državi takšne težave z opozicijo kot slovenski Rudi Zavrl ali makedonski, zato mu nagajajo tako, da zasebniki za uporabo nacionalnega štadiona v Tirani zahtevajo visoko najemnino. Če so Makedonci in Slovenci mirno požrli, da jih je reprezentanca "orlov" gostila na podrtiji brez strehe, tega verjetno ne bodo požrli Nizozemci, ki v Albanijo prihajajo v goste junija. Okolica štadiona je bila zaradi dežja, ki je lil v soboto popoldne, bolj podobna vaterpolskemu igrišču, blata pa je bilo toliko, da so bili najprimernejše obuvalo gumijasti škornji. Ob prihodu smo sprva pomislili, da smo zaradi obilice odpadkov, ki so ležali vsepovsod, prišli na smetišče. Ker ni stranišč, so gledalci urinirali vsepovsod, a se zaradi dežja vsaj ni širil neznosen smrad.

Ker je deževalo, na štadionu pa je nekaj metrov strehice le na tribunici za pomembneže, je največ pridobil ulični prodajalec zložljivih dežnikov, ki je ceno v skladu s tržno logiko navil na osem evrov, vendar smo jo z družnim barantanjem znižali na pet. Dežnike smo namreč potrebovali tudi novinarji, ker smo tekmo morali spremljali stoje pod milim nebom, medtem ko nam je voda kapljala za vrat. Že po prvem polčasu smo obupali nad zapisovanjem, saj so bile premočene tudi beležnice, medtem ko si računalnikov sploh nismo upali potegniti iz torb. Nogometna zveza Slovenije je dobila pet vstopnic za pokrito častno tribuno, vendar je bil tudi predsednik Zavrl premočen, saj je sedel v prvi vrsti, kamor je veter nosil dežne kaplje. Generalni sekretar Dane Jošt si je tekmo ogledal kar s strehe tribune, kjer so postavili delovno mesto reporterju slovenskega nacionalnega radia Boštjanu Janežiču. Vendar so trije dežniki, pod katerimi sta bila še njegova albanska kolega, podpisali predajo po pol ure naletov dežnih kapelj, zato je iz njih po tekmi curljajo in kapljalo. Ivo Milovanovič s TV Slovenija je bil sicer na suhem, vendar so mu pogled na igrišče iz sobe, ki je spominjala na bunker, zastirale rešetke.

Ob robu igrišča se je lahko sprehajal vsakdo. Nobene kontrole ni bilo niti v prostorih pred slačilnicami, kjer je bila prva promenada, policisti so veselo kadili cigarete tudi ob igrišču. Pred štadionom, katerega tribune so ograjene z bodečo žico, je bilo parkiranih nekaj tako luksuznih avtomobilov, kot jih pred slovenskimi štadioni ne vidimo. In cene bencina so evropske - en evro za liter. Povprečna mesečna plača pa okrog 250 evrov.