Poklicno sem geograf, skakalec pa nikoli nisem prenehal biti. Skoki so mi tako blizu, da je nemogoče, da bi pozabil na ta del mojega življenja. Zadnje leto, ko sem vpet v funkcionarske vode, sem pravzaprav prisiljen biti še bolj skakalec.
Ali še kdaj skočite?Ne. Leta 1995 sem sklenil kariero, leta 1997 so me shecali, da sem šel še na univerzijado, in takrat je bilo zadnjič.
Kakšna je nevarnost, če bi šli skočit na majhno skakalnico?Na majhno skakalnico me sploh ne vleče.
Kako velika bi morala biti, bi vas premamila?Devetdesetmetrska in večja, vendar bi bilo takšno početje smrtno nevarno.
Koliko časa priprav bi potrebovali, da bi lahko znova skočili?Da bi se pripravil toliko, da bi se le zapeljal čez skakalnico, bi bilo 14 dni verjetno dovolj. Da bi užival v skoku, bi se moral pripravljati najmanj pol leta.
Da se le zapeljete čez odskočno mizo, pa ne prinaša nobenega užitka?To je brez veze. V glavi imam spomin, kaj je skok, torej tiste dobre stvari, ki pomenijo uživanje, kar pa prinaša le letenje. Pri skokih sta zanki v konstituciji in obvladanju telesa v zelo nenaravnih situacijah. To so počep, nato se vržeš na zrak in moraš znati leteti, vse pa počneš pri hitrosti najmanj 80 kilometrov na uro. Skoki niso tek ali drsenje v pokončni drži, ampak je veliko elementov, ki jih obvladaš le z drilom. Vse mora postati avtomatizem, ko ne smeš niti razmišljati, da bi nekaj naredil narobe.
Kaj bi se pripetilo, če bi šli popolnoma nepripravljeni na skakalnico?Padel bi na glavo ali na hrbet. Skočil bi popolnoma neuravnoteženo. V glavi je zapis, spomin, ki bi sporočil impulze mišicam, te pa ne zanjo več reagirati, zato telo takšnih stvari ne zna več narediti skladno.
Kaj posebnega potrebuje človeško telo za letenje v Planici?Spomnim se Branka Dolharja, ki ni bil več aktiven vsaj 10 let, tako kot jaz zdaj, in se je pripravil, da je kot prvi preizkusil na novo pripravljeno letalnico. On je za takšno pripravo potreboval kar nekaj mesecev. Ampak, da bi se zapeljal čez, meni ne pomeni nič.
Nekdanji skakalci si želite biti na tekmah čim višje ob doskočišču, na mostu, trenerski tribuni... Kje boste spremljali polete v Planici?Ne zanimajo me akreditacije VIP s pogostitvami v šotorih, ampak vedno prosim za dovolilnico, ki mi omogoča dostop do skakalnice, torej do odskočne mize. Še rajši pa sem na stolpu. Če gledam skoke iz izteka, jih ne gledam, ker se bolj pogovarjam s tistimi, ki so okrog mene, ker tedaj ne padem v dogajanje.
Ali bi tudi laiki, torej gledalci, bolj uživali, če bi gledali skoke z mest, od koder jih spremljate vi?Nisem prepričan, ker na mizi ali trenerski tribuni mogoče ne vidiš celotnega skoka. Za gledalce je najzanimivejše, da vidijo, kje bo tekmovalec pristal. Če je nekdo resnično navdušen in se zanima za skoke, ga peljem, da mu pokažem odskok že na mizi. Vsi najbolj gledamo vzletno fazo, ko se skakalec odlepi od mize in je ključni del skoka. Seveda je pomembno tudi, kaj skakalec naredi, še preden začne vzletno fazo, ki na letalnicah traja do 70 metrov. Zelo se zavzemam, da bi bili gledalci čim bliže skakalnici, vendar vsepovsod ni takšnih pogojev zaradi naravne konfiguracije. V Planici so lepe možnosti, da bi lahko naredili tribune na eni strani letalnice. Druga stvar pa je, kako bi s svojim videzom delovale v gorskem okolju, če bi bile stalne.
Morda bi bilo to lepše kot potka, ki se vije ob letalnici.Se strinjam. Trenutno je stvar tako neurejena, da je vse skupaj videti precej klavrno. Naprave, kjer skakalci letijo mimo gledalcev, so v Zakopanah, na Holmenkollnu, v Innbrucku, Lilllehammerju... Meni je to užitek, medtem ko gledalci zagledajo skakalca šele na 70, 80 metrih, in če hitro pristane, gledalci nimajo nič od skoka. Propagiram to, da čim bližje si, bolj čutiš hitrost skakalca, višino, vidiš, kako miga, drži ravnotežje, kako mu sile krivijo smuči. Na televiziji stvari le vidiš, ob skakalnici pa še slišiš zvok, piš, zračni upor.
Ali strokovnjaki že takrat, ko skakalec prileti z odskočne mize, veste, kako daleč bo skočil?Bolj ali manj.
Kakšni so vaši spomini na Planico?Planica je bila in bo življenjskega pomena za slovenske skoke. Tekme so nekaj fenomenalnega. Zelo malo je takšnih centrov po svetu, da bi bil tudi narod tako zelo povezan s skoki. Zelo mi je žal, ko vsak dan poslušam, koliko tisoč otrok pride v Planico, medtem pa iz marsikaterega kluba v Planico ne bodo peljali fantov, ki skačejo. Tam bi videli svoje vzornike. Planica je za skakalce, tudi zame je bila, nekaj posebnega.
V vaših časih ste se v Planico lahko vselej umaknili na trening, saj sta bili ob letalnici še velika Bloudkova skakalnica, ki je že nekaj let podrta, zraven pa še srednja, ki pa ima zelo specifičen profil.Žalostno je, kako je propadla kot center za trening. Ob takšni zimi, kot je bila letos, bi normalno urejena Planica vseskozi funkcionirala. Ob takšni čudni sezoni, kot je za slovenskimi skoki, se ti zgodi še, da nimaš nobene prave možnosti za trening, zato iščeš rešitve daleč naokrog po tujini. Doma bi, kar se tiče snežnih razmer, lahko treniral vso zimo, a je to nemogoče, ker je ena skakalnica podrta, druga pa ima neustrezen profil za resen trening. Včasih smo imeli Slovenci prvi na svetu sneg že novembra v Planici, zato je bila v njej takšna gneča kot zdaj ob prehodu na prvi sneg v Skandinaviji. Sestavili smo urnike, kdaj skače katera reprezentanca. Tudi pred letošnjo sezono bi lahko naredili enako. Konec novembra je bilo v Planici mraz, ki je nato sicer popustil, toda s tehnologijo, ki jo poznamo, bi skakalnice lahko pripravili za trening. Vzemimo za primer Ramsauu v Avstriji, kjer sta le dva človeka, ki brezhibno pripravita skakalnico, da je nared za trening.
Ali ste bili bolj letalec ali bolj skakalec?Bolj skakalec. Na poletih sem bil v formi le dvakrat. Ko nisi v formi, je letenje trpljenje, matranje.
Po katerih značilnostih se letalec loči od skakalca?Po občutku za letenje. Ni odločilno, koliko moči vložiš v odskok, ampak bolj to, kako znaš vzleteti in to potem pravilno vzdrževati.
Ali je to stvar, ki je prirojena?Veliko je prirojenega, veliko pa je tudi treninga.
Torej hočete reči, da vi tega niste imeli?Nisem hotel tega reči. Hočem povedati, da sem hitro prišel med najboljše kot mladinec, bil nato v relativno dobri formi dve, tri sezone, vendar sem se v tretji že boril s tistimi, ki so skakali v škarjastem slogu, nato pa sem imel le še same težave s padci in učenjem nove v tehnike. Zadnji del moje kariere je bilo eno samo matranje. Hočem povedati, da je bila moja kariera tako kratka, da sem bil zraven le na treh poletih. Morda bi bil čisto dober letalec.
Spomnim se Primoža Ulage, ko je leta 1988 postal svetovni podprvak v poletih. Ulago so do tega uspeha primerjali z alpskim smučarjem Bojanom Križajem, češ da ni za polete, tako kot Bojan ni za smuk, ampak bolj tehničar. Ko je uspel na letalnici, so ga primerjali s smukačem. Kako pomemben je človeški pogum, da razviješ sposobnosti in postaneš letalec?Zelo. A mera poguma zelo niha. Ko skačeš slabo, imaš v podzavesti zavoro in stvari ne počneš na vso moč, ker je veliko večja verjetnost, da boš naredil napako, ki pa se na velikanki potencira. Tu deluje zelo podzavesten mehanizem. Ko ti gre, je mera poguma sproščena.
A tudi ko ste v vrhunski formi, imate na zaletišču letalnice vsaj spoštovanje do nje, če že ni prisotno malce strahu?Takšna oblika strahu oziroma spoštovanje je nujno, sicer bi počeli traparije.
Ali ste pred poletom hodili lulat za prvo smreko?To je del rituala.
Je bil tudi kdo, ki je zvrnil šnopček za pogum?Za moje čase sem prepričan, da ne. Iz starejše zgodovine pa je tudi nekaj anekdot v tej smeri. Ampak takrat so bili fantje resnično norci glede na opremo, skakali so v puloverjih in brez čelad, in ubijalske profile skakalnic, saj so leteli tudi deset metrov visoko nad doskočiščem. Trenirali so veliko manj, ker niso bili profesionalci. Na trening so šli, ko so imeli čas.
Klasično vprašanje. Kje so meje letenja na smučeh? Je 300 metrov realnost?Verjetno je največji problem v tem, da se bo kljub relativno obvladljivi zaletni hitrosti, ki znaša zdaj okoli 100 km/h, povečevala hitrost v zraku. Predstavljajte si, da bo skakalec s hitrostjo 150 km/h pristal pri 260 metrih in da doskočišče ne bo idealno pripravljeno. Skakalca ob pristanku lahko raztrga.
Vendar pa bodo poleti bržkone ostali formula ena skakalnega športa?Letalska elita bo vedno spoštovana. To so športniki, ki počnejo za večino ljudi nedosegljivo stvar. Potrditev tega sem recimo doživel, ko sem bil v Londonu in na BBC-eju videl prenos poletov iz Planice. Ne potrebujem nobene druge potrditve. Smučarski poleti na BBC. To je to.
Bili ste eden zadnjih skakalnih romantikov. Celo v olimpijski sezoni 1991-1992 ste še skakali s paralelno držo smuči in bili konkurenčni netopirjem, saj ste bili na tekmi novoletne turneje v Bischofshofnu tretji. Škarjasti slog je prinesel revolucijo v skokih.Oklepal sem se klasičnega sloga. Malce obžalujem, da nismo takoj spoznali, kakšne prednosti prinaša škarjasti slog. Morda sem bil tudi sam posredno kriv, da se v slovenski stroki ni bolj resno razmišljalo o tem, zakaj sprememba sloga, zakaj se skače dlje in da bo treba preštudirati zakone fizike. Počutil sem se samozavestnega, ker sem bil konkurenčen tudi s paralelno držo. Ko smo videli, da je zgodba s klasiko zaključena, smo se škarjastega sloga lotili zelo površno, pomanjkljivo in napačno. Zato sem doživel štiri hude padce, ki so bili posledica tega, da se škarjastega sloga nisem povsem naučil. Morali bi tvegati celo sezono in se učiti, dokler ne bi spoznali vseh skrivnosti. Mi pa smo tekmovali in se učili sproti.
Padci so pri skokih očitno tisti, ki uničijo kariero skakalcu.Meni so jo uničili štirje težki padci v letih 1993-1995 v Falunu, Stamsu, Thunder Bayu in Holmenkollnu. Enostavno nisem bil več konkurenčen proti mulcem, ki so prihajali neobremenjeni in totalno obvladali škarjasti slog. Niso imeli nobenih pomislekov, ker drugačnega sloga kot škarjastega sploh niso poznali. Vsakič, ko sem priletel z mize, sem razmišljal o tem, kako bom razširil smuči, ker ni bilo avtomatizma. Ves čas je bilo nekaj napol. Konec se je zgodil na Holmenkollnu, kjer sem iskal svojo priložnost. Vsi so bili prestrašeni in so se le zapeljali čez skakalnico, ker so bile razmere nore, saj je veter divje pihal več kot 5 metrov na sekundo, sunki so bili čez 10 metrov. Šel sem na vso moč, nisem pa bil vešč držanja smuči pri sebi. Dobil sem sunek v hrbet in me je samo zavrtelo naokrog. Sreča je bila v tem, da me je takoj obrnilo, da sem naredil popoln preval.
Kolikokrat ste se v življenju spustili v takšno tveganje kot na Holmenkollnu?Tega nisem počel le v skokih. V življenju nasploh sem kar pogosto naredil stvar, ko je bila velika verjetnost, da jih fašem.
Ali imate strast za letenje po zraku v genih? Vaš oče je bil pilot.Nekateri ljudje imamo v sebi, da nas v mladosti zanimajo stvari, ki niso enostavne. Ne hodiš le po tleh, ampak preizkusiš še kakšen drug element. Večkrat ko poskusiš, večja je možnost, da uspeš. Začneš uživati in raziskuješ naprej.
Leta 1991 ste bili svetovni prvak. Ko je Rok Benkovič 14 let pozneje postal svetovni prvak, ste dejali, da fant sploh še ne ve, kaj ga čaka, potem ko je okrog vratu obesil zlato kolajno. Zgodilo se mu je natanko to, kar ste predvidevali.Menil sem, da bo njegova kriza trajala manj časa in da ne bo tako kruto, a kar se Roka tiče, ni še nič kritičnega. Poglejmo Avstrijca Gregorja Schlierenzauerja, ki je dokazal, da je vrhunski skakalec. Ta fant bo moral dati skozi neuspehe, ki jih je zelo hitro prebolel njegov rojak Morgnetsren. Vsak športnik mora doživeti tudi poraz. To je del šampionstva, da te utrdi. Če ne znaš preboleti porazov, ne boš nikoli Ahonen, Malysz, Weissflog, Bredesen. Vsi omenjeni asi so šli skozi takšno kalvarijo. Za Slovence je značilno, da nas ob neuspehih zajame panika. Takrat je treba vedeti, kaj se dogaja s fantom in ga razumeti. Jasno je, da javnosti to ne zanima. Tekmovalec, ki je v krizi, in ljudje, ki so zraven, pa morajo to znati razumeti.
Nama kot delu javnosti se zdi, da se le Slovenci izgovarjajo, da so izgubili občutek, in da se drugim to ne dogaja.Vsem se to dogaja. A Ahonen ima to odliko, da takšne krize zelo hitro preboli.
Je tudi kot osebnost drugačen, ali pa imajo Finci sistem, s katerim znajo rešiti krize?Oboje. Prvič mora biti osebnost, ki je rojena za to, da je šampion, drugič pa mora imeti spremljevalno ekipo, ki mu omogoča, da se razvije v šampiona. To je tudi zasedba, ki mu ob slabi formi pomaga priti nazaj.
Verjetno slovenska skakalna stroka počne iste stvari kot ves ostali svet. Med ekipami namreč ni skrivnosti.Skrivnosti so v detajlih. Petindevetdeset odstotkov stvari vsi delajo enako. Pet odstotkov je skrivnosti, ki jih ima vsaka reprezentanca in jih ne bo pokazala nikomur drugemu. Skakalna šola in metode so zelo živa stvar, ki se spreminjajo najmanj vsakih pet let - glede pristopa, tehnike, količine treninga, opreme, telesne teže...
Slovenski skoki imajo vsako leto več denarja, proračuni so rekordni, rezultati pa so vse slabši. Očitno smo odvisni od osebnega navdiha posameznika.Denar ni vse. Primož Ulaga je bil zelo uspešen pri njegovem zbiranju. Zelo pomemben je pristop, zame pa je zelo pomembna tudi vsebina, torej glava. Nekdo je vselej vrh sistema. V zadnjih letih je to Ulaga in stvari ne delujejo. Škoda se mi zdi, da se nam je zgodila letošnja sezona, ker smo imeli stvari od takrat, ko je leta 2000 selektorske vajeti prevzel Matjaž Zupan, zelo dobro postavljene. Šlo je navzgor, gradil se je zelo jasen in trden koncept, ki so mu vsi sledili. Zupanu so se v lanski sezoni nekatere stvari porušile, vendar ne toliko, da bi se lahko zgodilo to, kar se nam je zgodilo letos.
Kaj se je porušilo Zupanu?Fantje so mu ušli. Počutili so se, kot da je ves svet njihov. Govorim o povprečju, kar pomeni, da tega ne trdim za vse. To je zelo nevarno. Enako se je zgodilo letos Fincu Miki Kojonkoskemu na Norveškem z nekaterimi fanti (olimpijski prvak iz Torina Bystoel, svetovni rekorder z 239 metri Romoren, op.p.)
A Norveška je imela nove ljudi, kot je Jacobsen, ki so vskočili ter začeli zmagovati.Pri nas žal tega ni bilo. Največja škoda je v tem, ker je bil v letošnji sezoni koncept, ki ga je postavil Zupan, povsem zanikan. Nismo naredili koraka naprej, ampak korak vstran oziroma korak nazaj. Avstrijci so uspešni, ker imajo trden koncept. Če je eden v slabi formi, ga zamenja drug. Vseskozi je mirno vzdušje. Treba se je zavedati, da je Zupan daleč največji strokovnjak, kar jih ima Slovenija.
Ali ni bil Zupan že tako dolgo selektor, da je prišlo do zasičenosti med njim in tekmovalci?Če bi Matjaž ostal, bi se letos pojavila nekatera nova imena. Ni rešitev, da se znebiš takšnega strokovnjaka.
Torej je rešitev, da ga vrnete nazaj po letošnji sezoni?Menim, da se ne bo hotel vrniti v razmere, kakršne so trenutno, razen če se ne bodo povsem spremenile.
Ali slovenska stroka razen Zupana nima strokovnjaka, ki bi voz lahko potegnil iz brezna na stara pota slave?Menim, da ga nima.
Torej je rešitev tujec. O čem razmišlja odbor za skoke, ki ga vodite?Ne morem še odgovoriti. Razmišljam, se pogovarjam, a za tujca je slovensko okolje zelo specifično.
Poskus s Fincem Arijem Pekko Nikkolo ni bil uspešen, potem ko je bil sredi sezone s položaja trenerja reprezentance B premeščen na funkcijo glavnega trenerja.Ulaga je sestavljal ekipe pred sezono, tudi sredi sezone je bila njegova odločitev, da z Bajcem ne gre več naprej. Mi smo mu samo dali nalogo, da postavi takšno ekipo, ki bo delovala usklajeno. Najbolj logična poteza je bila, da je Nikkolo prestavil v reprezentanco višje. Osebno pa me že ves čas razžira vprašanje, kaj je Nikkola od spomladi, ko je prišel k nam, sploh lahko dal slovenskim skokom. Menim, da ni imel možnosti, da bi pokazal, česa je dejansko sposoben. Ker nisem zraven na treningih, tudi ne morem reči, da je on tisti, ki bi lahko v naslednji sezoni vlekel slovenski skakalni voz.
Je pa finska trenerska šola močna, mar ne? Polovico mest na trenerski tribuni zasedajo finski trenerji, ki vodijo različne reprezentance.Je zelo dobra. Mika Kojunkoski na čelu Norveške in Hanu Lepistoe pri Poljakih sta dva, ki sta trenutno zelo uspešna, drugi pa delajo v manj močnih reprezentancah, vštevši Nikkolo. Ne sme pa nam biti finska šola totalen vzor.
Po vaših besedah je osrednji problem slovenskih skokov, da nimajo glave.Ker so slovenski skoki brez glave, si vsak lahko privošči vse. Vsak daje sodbe o vsakomer, ne glede na to, ali je pristojen in sposoben za to. To je le odraz, da smo popolnoma izgubili kompas in se sploh ne ve več, kdo je kdo v tem špilu. To pa je najslabše. Ulaga nikoli ni imel avtoritete na strokovnem področju oziroma mu je nikoli nihče ni dal, čeprav si je še tako želel. Ko se pogovarjava, ima veliko stvari zelo prav. Zgodilo se je še to, da so avtoriteto izgubili tudi drugi reprezentančni trenerji, in se je vse sesulo. Zato sem vse sile usmeril v iskanje človeka, ki bo glava, pa ni nujno, da je to le stroka, ampak da bo znal postaviti ekipo, za njo stati ter imel red navzdol. Če tega ne naredimo, vam povem, da še nismo na dnu.
Zdi se mi, da nismo povsem dorekli zgodbe o zdrahah okoli trenerja. Zakaj "skakalna vlada", ki ji predsedujete, ni namesto sprejetja odstopa Bajca odstavila Primoža Ulago, kar bi bila druga opcija?Po mojem bi se v tem primeru celotna skakalna zgradba še bolj zamajala. Sam pri sebi sem stiskal pesti, da bi se Ulaga in Bajc uspela dogovoriti, ker sem prepričan, da bi morali sezono končati z enako zasedbo, kot smo jo začeli.
Zdi se, kot da dvomite v trenerske kvalitete Vasje Bajca?V to se ne bi spuščal. Nič ne morem reči. Ves čas je delal v tujini in ima reference s Čehom Jakubom Jando, s katerim je lani osvojil svetovni pokal. Če dam Bajca na vago z Zupanom, pa zame ni dvoma - Zupan.
Je morda čas, da skakalci ločite funkciji poslovnega in športnega direktorja, tako kot je to pri alpincih?O tej opciji se pogovarjamo. Kot sem že dejal, je Primož Ulaga zelo dober menedžer in ima zmagovalno mentaliteto, vendar pa nima takta. Če gledam za nazaj, se mi zdi res največja škoda, da je bil koncept, ki je bil zastavljen z Zupanom, prekinjen.
Pomenljivo je recimo to, da je Žonta, ki je popoln rekovanlescent in je treniral samostojno, takoj ko se je vključil, ujel korak z reprezentanti, ki so ves čas, ko je on počival, normalno trenirali. Mar ni to čudno?Stvari so bile vehementno, v stilu "lako čemo", zastavljene že pomladi. Otročje in brez resnega koncepta.
Glava avstrijskega skakanja je Toni Innauer. Ali mi imamo takšno osebnost?Bojim se, da ne. Tipa vodje, kot je Innauer, ne moremo dobiti, vendar pa to še ne pomeni, da moramo zdaj dvomiti v vse. Zadnje čase namreč lahko slišim takšne bedarije, da me boli glava. Treba je nadaljevati delo. Na vseh področjih. Treba je vključevati znanost, se držati pravil, ne pa da sistem razpada.
Ob tem, da ste bili vrhunski športnik, ste se tudi izobrazili in osebnostno razvili, kar ni pravilo v smučarskih skokih. Kako to?Že tako ima zgolj en odstotek fantov, ki se začnejo ukvarjati s skoki, možnost, da uspejo kot tekmovalci, znotraj tega enega odstotka pa spet zgolj peščici uspe, da si s skoki zagotovi eksistenco. Če ne delaš zraven tudi šole, se hitro znajdeš pred krutim dejstvom, da nisi ne dovolj vrhunski skakalec niti nimaš podlage za kakšno drugo kariero. Sistem bi moral biti tako zelo trden, da bi morali vsi končati vsaj srednjo šolo. Center v Kranju moramo pripeljati do podobnega nivoja, kot je Stams v Avstriji. Da fantje dokončajo vsaj srednjo šolo. Sam sem imel srečo, da sem imel načelne starše z jasnimi principi, kjer ni bilo debate. Da se razumemo, tudi sam sem imel v šoli cveke, vendar pa sem jih vedno popravil. Nisem pa si drznil ne narediti letnika.
Vaš nasmeh je vaš zaščitni znak, tudi potem ko ste začeli delati kot športni novinar na Pop TV. Zakaj se toliko in tako smejete?Hahaha, temu bi rekel outsiderski stil. Televizija je bila izkušnja, ki mi je bila všeč. Skokom sem tudi preko televizije lahko dal veliko. Imel sem vpogled v medij in sem lahko vplival na javno mnenje. Ves čas si želim predvsem tega, da bi skoki bili na želenem nivoju.
Naslov vaše doktorske naloge je bil Spremembe rabe tal v 19. in 20. stoletju v slovenskem alpskem svetu. Kaj ste preučevali?Preučujem, kako se pokrajina odziva na družbene spremembe. Recimo to, da so v 19. stoletju, ko je bila agrarna prenaseljenost, še vedno kosili travnike, danes, ko te potrebe ni več, pa so ti spet postali gozd.
Kateri posebno zanimiv primer vpliva človeka na rabo tal bi lahko navedli?Najbolj fascinantne so mi spremembe deleža gozda v Sloveniji. S kolegom dr. Matejem Gabrovcem sva naredila simulacijo deležev gozda od naselitve Slovanov naprej, kjer se vidi, kako se je v tisoč letih z večanjem prebivalstva povečeval tudi delež kmetijskih zemljišč, ki so največji obseg dosegla sredi 19. stoletja, medtem ko se je zgolj v zadnjih stotih letih delež gozda spet vrnil na obseg, kakršnega je imel recimo v srednjem veku. To so stvari, ki me fascinirajo, ko vidim, kako zelo lahko spreminjamo naravo. Dandanes je skrb zbujajoč trend, da premočno pritiskamo na ravnine, kjer se odpovedujemo rodovitni zemlji. Mislim, da podcenjujemo podnebne spremembe oziroma to, da bo nekoč še zelo pomembno, da bomo imeli svoje lastne vire za pridelavo hrane. Za sedanje generacije morda še ne, v prihodnosti sem pa prepričan, da bo tako.
Kako potemtakem gledate na vračanje gozdov v naravi Cerkvi?Imamo dobro gozdarsko stroko in vsi, ki upravljajo gozdove, se morajo držati pravil, tako da me glede tega ne skrbi, je pa to seveda predvsem velik kapital, in v tem je srž boja za slovenske gozdove.
Kaj pa klimatske spremembe in skoki? Se bo treba povsem preusmeriti na plastiko?Treba se bo prilagajati. Morda se bo treba sprijazniti s tem, da bomo tudi pozimi skakali na keramiki, ob tem pa se mi zdi projekt ureditve Planice ključen. Imam občutek, da so se stvari lotili resno, upam pa, da bo vsem vpletenim postalo jasno, da bodo imeli od tega vsi večje koristi, kot jih imajo sedaj.
