V Evropo naj bi ta šport prišel v začetku osmega stoletja, kar je razvidno iz slik iz tistega časa - s kegljanjem naj bi takrat na prostem ukvarjale predvsem plemiške ženske in otroci, šlo pa je za družabno razvedrilo.

Kegljanje do 14. stoletja velja za meščansko igro, s katero so se običajno zabavali ob praznikih in semnjih, potekala pa je na dva načina: prvi je zadevanje po zraku, drugi pa kotaljenje krogle po tleh. Zanimivo je, da je kegljanje močno podpiral protestantski duhovnik Martin Luther, ki je spodbujal organizacijo kegljanja pred cerkvami, prav on pa naj bi bil tudi "krivec" za igro z devetimi keglji.

Sprva so ljudje igrali na stezah, ki so bile narejene iz zbite ilovice, posute z drobnim peskom in žlindro. Ker je bila površina hrapava, je med igralci prihajalo do velikih razlik, zato so kasneje začeli na sredino steze polagati posebne hrastove deske. Sredi 18. stoletja začnejo s sistemom poenotenja pravil, ko pa leta 1885 v Dresdnu ustanovijo nemško kegljaško zvezo, pa ta reši vprašanje enotnih kegljišč, kegljev, krogel in tekmovalnih predpisov.

Nov mejnik tega športa je leto 1926, ko v Stockholmu ustanovijo mednarodno kegljaško zvezo, ki pa se ukvarja zgolj z bowlingom, torej igro na deset kegljev. Ker je kar nekaj časa stopicljala na mestu, saj se ni mogla širiti, se odločijo, da bodo članstvo v zvezi dovolili tudi tistim državam, ki goji igro na devet kegljev. Takrat obe vrsti kegljanja postaneta enakopravni, prelomnico športa pa predstavlja uvedba avtomatskih kegljišč - tako se s to igro začne namreč ukvarjati še večje število ljudi.

Najstarejši dokaz kegljanja na Slovenskem je freska iz Crngroba na Gorenjskem, ki sega v 15. stoletje, po nekaterih podatkih pa naj bi srednjeveški Ljubljančani za zabavo prav kegljali; kegljišča so bila navadno spremljevalni objekti ob gostilnah. Prvi slovenski kegljaški klub imenovan Edinost, je bil ustanovljen leta 1880 v Ljubljani.