Scenaristi jih po pravilu odenejo živopisna oblačila, posadijo na konja vranca, pripišejo zapeljiv šarm, pred katerim se dekletom (navadno aristokratskih krogov) šibijo kolena in jim dodelijo nevsakdanji besedni zaklad, ki se prebira kot kontrast strogim srednjeveškim zapovedim.
Prežeti so z nemirnim duhom fevdalnega Jacka Kerouaca; so nenasitni ljubimci, ki svojim glasom in stasom po svoje ter sprotno urejajo raznolike spletke, v katerih so se znašli. Kot taki so bili seveda trn v peti strogemu dvornemu in cerkvenemu redu, ki niso imeli posluha za njihovo svobodnjaško ideologijo. Z današnjega zornega kota bi jih lahko imenovali prvi glasbeni odpadniki ali celo prvi glasbeni popotniki (nomadi), ki so izročila in zgodbe prenašali iz kraja v kraj. Sodbe in interpretacije so različne. Danes imajo predvsem predznak uporabnosti.
Obujanje trubadurske lirike in življenja ni ravno pogost običaj v našem prostoru, četudi ne smemo povsem zanikati študije in prevode na to temo (Mirko Pretnar, Anton Debeljak, Janez Menart, Marija Javoršek, Boris Novak). Kot zadnji se je izbrane trubadurske mitologije lotil urbani mislec Jani Kovačič. V prostor (ljubljanski grad) in čas (gregorjevo) je postavil program trubadurskih, truverskih in minezengerskih pesmi iz XII. in XIII. stoletja.
Zbrano občinstvo je v "razprodani" dvorani slišalo koncert v dveh delih. V prvem delu so se glasbeniki posvetili bolj objektivni tematiki (viteški motivi), ki je po strukturni plati spominjala na epske pripovedi, dokaj primerljive s tistimi, ki jih je na plošči Cruel Sister izvajala zasedba Pentangle. Predstavljena je bila tudi hedonistična plat trubadurskega življenja, poliglotski preskoki v verzih za dosego izbranega cilja osvojitev ženskega srca. Drugi del srednjeveške poezije je črpal iz poesie curtoise, ki je v celoti posvečena idealu ljubezni, opevanju lepote in čustev, ki se pri tem porajajo.
Trubadurji so namreč postavili temelje srednjeveški subjektivni liriki, ne glede na njeno izhodišče lahko je bilo konvencionalno ali idealistično. Motivi teh viteških ljubezni in živahnih pastorel so tudi največkrat izvajani (uporabljeni in prepoznavni) v sodobnem svetu. Vendar si je Jani Kovačič vso stvar zamislil nekoliko drugače. V goste je povabil glasbenike, ki se skozi svoje tehnike kolikor je le to mogoče posvečajo čimbolj pristnemu ohranjanju srednjeveškega izročila: italijanski srednjeveški konsort DRAMSAM, mezzosopranistko Edito Garčević Koželj, sopranistko Marjetko Podgoršek Horžen in tenorista Nikolo Nikolića.
Osebno je prevzel vlogo pripovedovalca in razlagalca trubadurskega pomenoslovja ter metaforike. Pri tem mu je z originalnim recitalom vinjete Lanquan li jorn son lonc en mai kot temeljnega dela zahodne civilizacije pomagal pesnik in prevajalec Boris A. Novak. Vsekakor drzna postavitev, ki naj bi z nekaterimi programskimi in aranžmajskimi zamenjavami zaživela še na Bledu ter Lentu.
