Tako pojasnjuje literarni junak Tabori v romanu Lüneburška varianta razliko med strastjo in obsedenostjo s to prastaro kraljevsko igro. Gre torej za roman o šahu? Paolo Maurensig, italijanski pisatelj iz Gorice, ki je te dni ob izidu prvega prevoda katerega od svojih del v slovenščino (ki ga je opravila Mojca Šauperl, izdala pa Založba Mladinska knjiga) obiskal Ljubljano, se je s tem vprašanjem, kot je povedal, dolgo ukvarjal: "Kdo bo bral roman o šahu? Šahisti ne, ker šahirajo in ne berejo, nešahisti tudi ne, ker jih šah ne zanima." Šah torej spada v šahovske revije in priročnike, razen če seveda ne postane prispodoba. In prav to je Paolo Maurensig storil v svojem prvencu, Lünebruški varianti, ki je izšla leta 1993, v pisateljevih srednjih letih - do takrat je počel marsikaj, od izdelave prečnih flavt do borznih poslov. Knjiga je doživela neverjeten uspeh: prevedena je v vse evropske jezike, v kitajščino, japonščino itn. Kakšna je torej avtorjeva "varianta", ki je povzročila takšen uspeh, je zanimalo urednika knjige Aleša Bergerja, moderatorja pogovora Igorja Bratoža in vse navzoče v Italijanskem inštitutu za kulturo v Sloveniji. Maurensig, ki je bil nekoč tudi sam strasten šahist (igral je celo s Kasparovom, "a le tako dolgo, da so me lahko fotografirali"), je šahovsko strast v romanu na neki svojstven način uporabil kot detektivsko orodje, s katerim nekdanji taboriščnik odkrije svojega krvnika, nacističnega zločinca, ki se je po vojni potuhnil, nato pa zaživel udobno življenje bogataša. Ujame ga pravzaprav na nečimrnosti, na šahovski varianti njegovega nekdanjega židovskega nasprotnika, ki ji je oporekal veljavnost in učinkovitost ter ga je na koncu vendarle premagala, ugonobila. Šah, ta abstraktni boj za polje, za katerega je Kasparov rekel, da je najbolj nasilen šport in ki je dejansko pogubil številne velike šahiste, torej postane metafora za neki drug, veliko bolj krvav boj nedoumljivih razsežnosti, v katerem so šahisti junaki povsem brezčutno pometli z antijunaki, z milijoni kmetov, padale pa so tudi bolj cenjene figure. V temelju gre torej za vprašanje etike, za vprašanje, ali si lahko katera koli igra ideja jemlje pravico pozabiti na človeka, ga spremeniti v figuro, ki služi višjim ciljem. Avtor je tudi pri gradnji romana uporabil šahovsko tehniko, napredovanje in umik, iskanje druge variante, se pravi izmenjavo različnih pripovedovalcev, retrospektivne vložke, analizo preteklega. Povedal je, da si je privoščil celo majhno nedoslednost, ki jo bodo opazili le najbolj pozorni bralci: prvoosebni pripovedovalec namreč za trenutek postane vseveden, ve več, kot bi smel vedeti, a ti drobni prestopki so le neke vrste avtorjevo poigravanje. Maurensig ni prvi, ki se je v literaturi lotil šaha, o njem so pisali že Stefan Zweig pa Vladimir Nabokov in še kdo, vsekakor pa je njegova knjiga zelo zanimivo slikanje psiholoških mehanizmov, ki povzročijo, da igra prevlada nad stvarnostjo, kar je za slednjo lahko pogubno, lahko pa tudi odrešilno. Navzoči so omenjali kar nekaj pričevanj taboriščnikov o tem, kako jim je prav igra pomagala ohranjati zdravega duha.