Posledice so nemalokrat zelo hude, zato so se oglasile tudi tri nevladne organizacije, Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo ženska svetovalnica, ki predvsem ženskim žrtvam takšnega nasilja skušajo po svojih močeh pomagati. Aktivisti teh društev soglasno ugotavljajo, da je največja težava tudi v tem primeru pomanjkljiva zakonodaja, ki ženskam pred njihovimi nasilnimi partnerji ne omogoča zadostne zaščite.
"Dogodek iz Zdenske vasi, ki je najhujši primer nasilja v družini, je zelo dober kazalec neučinkovitosti uradnih institucij, kot so policija, sodstvo in predvsem centri za socialno delo," meni Špela Veselič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. Največjo nevarnost za ženske predstavlja prav tisti trenutek, ko se odločijo, da bodo svojega nasilnega partnerja zapustile. Kot namreč kažejo raziskave, je nežnejši spol iz tega razloga pogosto žrtev težjih poškodb in celo umorov. Ženske se nevarnosti, ki je lahko posledica odhoda od nasilnega partnerja, sicer dobro zavedajo in si ga prav zato nemalokrat ne upajo zapustiti, čeprav so v 75 odstotkih primerov pogosteje umorjene ženske, ki v razmerju z nasilneži vztrajajo.
"Kljub vsemu sem ga imela rada"
Pogovarjali smo se z Jelko, ki je uspešno prehodila trnovo pot nasilja v družini. Andrej je bil Jelkina velika ljubezen. Spoznala ga je pri šestnajstih letih. Doma je vladal alkohol, zato se je nekega dne preselila k njemu. Zdelo se ji je, da bo življenje ob njem vedno tako zanimivo in brezskrbno. Pa ni bilo. Rodil se je prvi sin, nato še drugi, Andrej pa je postajal vedno bolj gospodovalen in nasilen. Bolj kot družina so ga zanimali gostilne, prijatelji in druge ženske. Kadar sta se sprla, jo je pretepel.
"Če me zdaj vprašate, zakaj sem v takšni zvezi vztrajala petnajst let, je moj odgovor preprost - rada sem ga imela. Kadar sem izvedela, da me je spet prevaral, sem kričala nanj in se jokala. Kadar me je pretepel, bi se najraje ubila, tako sem bila prizadeta. Obljubljal je, da se bo poboljšal, vendar je vedno ostalo samo pri lepih besedah. Zato sem ga zapustila. Skupaj z otrokoma sem se preselila k staršem. Približno tri mesece me je prepričeval, naj se vrnem. Jokal je, prosil in nato tudi grozil, da mi bo vzel otroka. Potem je na srečo odnehal. Našel si je drugo revo, ki zdaj preživlja tisto, kar sem nekoč jaz," nam je zaupala Jelka, ki se je nekaj let po ločitvi od Andreja srečno poročila z drugim moškim in si na novo uredila življenje.
Sindrom priučene nemoči
Zakaj je Jelka potrebovala dolgih petnajst let, da je storila odločilen korak, zakaj ni odšla že po prvi klofuti? Psihiater in družinski terapevt dr. Robert Oravecz iz Ormoža pojasnjuje, da ženske, ki niso sposobne poiskati pomoči, trpijo za sindromom priučene nemoči, ki se razvije s stopnjevanjem nasilja. Mož na primer udari žensko, ki se zaradi tega odseli, vendar se kljub nasprotovanju svojcev in prijateljev kmalu vrne zaradi njegovih obljub in solz. Nekaj časa je vse čudovito, potem padejo druga klofuta pa tretja in četrta. Žrtev izgublja samozavest, ko pa jo prevzame občutek, da na dogodke ne more več vplivati, nasilnež dobi še večjo moč. Z leti nasilja pa nastanejo v možganih spremembe in žrtev se nauči "odklopa". "Že takrat, ko storilec povzdigne glas, žrtve čustveno odplavajo. Nič več jih ne prizadene. To je njihov obrambni mehanizem," pojasnjuje psihiater.
Po besedah Špele Veselič marsikatera ženska skuša poiskati pomoč že pred odhodom iz nasilnega odnosa, vendar za svoje težave prepogosto ne najde posluha. Srhljiv je podatek, da se ženske iz vseh navedenih razlogov v povprečju kar sedemkrat vrnejo v objem nasilnega partnerja, preden zberejo dovolj poguma, da ga dokončno zapustijo. Po mnenju Tanje Svetičič Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo je ta odločitev velikokrat odvisna tudi od podpore, ki jo ženske dobijo v družbi. Ker pa se ta povečini ne želi vmešavati, žrtve na polovici poti iz nasilnega odnosa največkrat ostanejo same.
Žrtev mora biti odločna
Dr. Oravecz pravi, da ženskam, ki se v stiski obrnejo na pomoč psihiatra, vedno pokažejo ogledalo. Pokažejo jim seveda tudi prave poti in jim poskušajo dvigniti samozavest. Družinska terapija pa žal pride v poštev samo takrat, kadar se zanjo odločita oba partnerja. V nasprotnem primeru je za žensko edina prava pot, da odide na svoje. Toda kako, če se boji? Dr. Oravecz pravi, da morajo biti kljub strahu odločne. Uporabiti morajo vse možne rešitve, pa naj bo to pomoč policistov ali strokovnjakov centra za socialno delo. "Žrtve pogosto ne naredijo vsega, kar bi lahko. Tudi ne poznajo vseh svojih pravic. Vsaka ženska, ki ve, da ima bivši partner orožje, si tega ne upa prijaviti policiji. Toda če je nekdo ogrožen, mora narediti vse, kar je v njegovi moči. Lahko odide v neznano ali pa se zateče v varno hišo. Partnerju pa mora jasno sporočiti, da je njena odločitev dokončna. Da vrnitve ni."
Ko pa ženskam iz začaranega kroga nasilja in trpinčenja vendarle uspe pobegniti, se pojavijo nove težave. Takrat bivši partnerji pritisk in grožnje pogosto nadaljujejo ter namerno še naprej otežujejo življenje bivši partnerici. Po besedah Špele Veselič še dodaten problem predstavlja okorelost centrov za socialno delo, saj birokratski postopki, ki se jih strokovni delavci pogosto držijo kot klop, ne razlikujejo med nasilnim in nenasilnim očetom ter postavljajo pravico otroka do obeh staršev pred otrokovo varnost in kakovostno starševstvo.
Sistemski zakon že letos?
Nevladne organizacije vidijo rešitev v sprejemu sistemskega zakona, ki bi bil dober temelj pri vzpostavitvi mehanizma reševanja problematike nasilja v družini. Trenutni sistem pomoči je namreč neučinkovit in ne zadostuje vsem potrebam s tega področja. Nekateri ukrepi, kot je na primer prepoved približevanja, sicer obstajajo, vendar so skoraj povsem nesmiselni, če jih ne podpirajo preostali deli sistema. Omenjena društva si zato že več let prizadevajo za ustrezno zakonsko ureditev, vendar jim doslej zakonodajalca še ni uspelo prepričati.
