S to razliko, da mu v slednjem primeru udari ven morda zaigrana sramežljivost, skromnost, da se začne cenzurirati - češ, tega pa ja ne morem reči! Človek, ki ga zanaša iz populizma v intelektualiziranje, z alter scene v establishment, od talenta do talenta, od klovna do Macbetha, od recitiranja klasikov v že drugo vodenje Milijonarja, bi si po mojem lahko privoščil karkoli. Razen če ni za zvezdništvo potrebne več racionalnosti, kot bi si človek mislil.

Jonas, si v formi?

Sem, sem.

No, pa začniva, da te ne mine. Naredil sem domačo nalogo in prebral vse tvoje večje intervjuje. Zapomnil sem si samo eno vprašanje: "Kaj pa misliš, da si?"

Najbolj bi bil zadovoljen z oznako komedijant. Ne morem reči, da sem igralec, čeprav imam diplomo igralske akademije. Ne moreš biti dober igralec, če nimaš ogromno prakse. Vem, kje so moje igralske omejitve. Vem, kje lahko kot igralec pokleknem. Skratka, nimam se za igralca. Včasih sem se še imel, zdaj pa že dolgo ne več.

Vseeno si te zlahka predstavljam kot prvaka Drame.

Jaz pa težko. Takšne ambicije sem imel kot študent AGRFT, ko sem okrog sebe gledal imena kot Boris Cavazza, Lojze Rozman, Rac… Želel sem si biti kot oni in sem tudi videl pot, ki bi me do tega pripeljala. Šel bi v službo, se posvečal poklicu, pazil, kaj delam. V gledališču še danes vidim ogromno lenobe in nedela. Ne vidim igralcev, ki bi vsak dan skrbeli za svoj govor, za svoje sposobnosti, ki bi kljuvali po sebi in iskali. No, saj kljuvajo, ampak jaz sem imel občutek, da bi se dalo še bolj. Tako kot Živadinov, ki je življenje posvetil teatru. V tem sem videl zanesljivo pot, ki bi me pripeljala do tega, da bi bil number one v Sloveniji, ko bi bil star sedemdeset let.

Zdaj si pač number one prej in na drugem področju.

V teatru to ne bi bilo mogoče. Tam je težje kot na estradi in na televiziji. Zato pa tudi imamo boljši teater kot pa televizijo.

Ampak kaj te je potem odpeljalo s te poti?

S te poti me je odpeljalo ra-zo-ča-ra-nje! Razočaranje nad dejstvom, da ne najdem sebi enakih. To ne pomeni, da nisem videl dovolj dobrih. Nisem pa videl ljudi, ki bi enako razmišljali, ki bi imeli enak ali vsaj podoben smisel za humor, za raziskovanje v teatru, podoben smisel za delo. Najbolj pa sem čutil pomanjkanje avtoritete.

Režiserske?

Predvsem režiserske, pa tudi ustvarjalne nasploh. Živadinov je sicer bil blizu temu. On je imel strašno ustvarjalno energijo. Njegovi eksploziji idej in dionizičnemu pristopu k teatru se nima smisla upirati. Živadinov je dober. On je avtoriteta. Manjkalo mu je kvečjemu malo urejenosti. Teater je zmes dveh principov: prvi je ideja, norost, drugi pa je delo, urejenost, matematika. Lepota in norost. Živadinov je imel v sebi preveč norosti, manjkala pa mu je sposobnost urejanja. Takšne avtoritete takrat nisem videl. Nikogar ni bilo, ki bi mu slepo verjel. Da bi me potegnil za sabo.

Torej te ni televizija speljala iz Talijinega hrama!

Razen tega, da sem ljudi včasih pošteno nasmejal, si v gledališču ne pripisujem nobenih dosežkov. Če bi zdaj šel na oder, bi me zanimala samo komedija.

Ne bi raje igral Riharda III. ali Macbetha?

Ah, seveda bi, se razume! Ampak kdo bi mi dal take vloge?

Vprašanje je, kdo bi tebe režiral?

Saj! Res mi je bilo težko. Kaj bojo mene podili po odru sem in tja in mi govorili, ti, tole pa ni bilo dobro, poskusi drugače! Velikokrat sem držal gobec in škripal z zobmi in si mislil: pojma nimaš!

Rekel si, da si pogrešal avtoriteto. Ampak očitno imaš s tem problem?

Problem z avtoriteto imam, če vanjo ne verjamem. Dušanu Jovanoviću bi se takoj pustil režirati, pa me ni nikoli povabil. Ha, je že vedel zakaj… Pa recimo Zvonetu Šedlbauerju tudi, pa Eduardu Milerju, pa Vitu Tauferju! Seveda pa se v te visoke vode slovenskega teatra niti ne silim. V bistvu se mi je o tem kar malo neprijetno pogovarjati.

Ali to torej pomeni, da na televiziji ne čutiš pritiska avtoritete?

Ne, ne čutim.

Zakaj po tvojem nobena televizija - vsaj na področju razvedrila - dandanes ne zna ustvariti nič dobrega, izvirnega? Če je že gledano, je tako ali tako licenčno.

Zato, ker so zanemarili umetnost pisanja.

Scenaristiko?

Tako je. To se pozna tako na televiziji kot v filmu. Ni satire, ni dialoga, ni zgodbe. Ne vidim nikogar, ki bi znal na dveh straneh opisati situacijo, ko dva človeka sedita za mizo in se pogovarjata. Naloga: nasmej me! Kdo zna to narediti? Kje so ti ljudje? To smo izgubili. Izgubili smo metje. Obrt.

Za televizijo je potrebnih več metjejev kot pa samo pisanje.

Seveda, ampak druge obvladamo. Znamo šivati kostume, znamo maskirati, znamo naštimati luč in ton. Imamo zanimive ljudi, lepe obraze, dobre pičke. Vse imamo, samo vsebina nam še manjka! Tisto, kar pride iz ust. Kar zadeva televizijsko zabavo, se je bistvo slovenskega smeha preselilo od tega, kar rečeš, k temu, kako rečeš. Nastopajoči se morajo afnati, kričati, mahati z rokami… Saj poznaš ta način iz domačih serij.

Imaš se torej za komedijanta. Ampak gotovo se zavedaš svojih kapacitet. Ne obžaluješ…

Še najbolj pa se zavedam svojih omejitev. Ljudje poznajo moje kapacitete, omejitev pa nihče. Samo jaz vem, kje sem šibek!

Dobro, zavedaš se tudi omejitev. Hotel sem te vprašati, ali ti ni nikoli žal, da s svojimi kapacitetami in omejitvami vodiš neki brezvezen kviz?

Aha! Razumem tvoje pomisleke. Ne vem pa, ali ti razumeš, da jaz jemljem kviz kot samo eno od stvari, ki jih počnem. Tako kot radio, biljard, karte. Takole bom rekel: ta kviz se mi ne zdi življenjski dosežek, ga bom pa opravil korektno in kvalitetno, kot del mojega poklica. Naravnost povedano: treba je jesti. Navadil sem se, da vsak dan nekaj pojem. Me razumeš?

Skratka, raje vodiš kviz, kot pa da si prvak Drame? Hecam se.

Ne, dobro vprašanje!

Kaj bi raje bil? V Drami bi verjetno malo manj jedel.

Mogoče sem se gledališču izognil zato, ker me je bilo strah, da bom nekega dne postal prvak Drame, vse skupaj pa bi bilo tako prazno, ker je teater v krizi.

Tudi televizija je v krizi!

Seveda je.

Pa te nič ne moti, da si prvak televizije v krizi? Saj si tako rekoč edina svetla točka televizije!

Veš, pa me res moti!

Na televiziji si lahko sam, v teatru pa ne moreš...

Razmišljam. Ne vem. Po mojem sva preveč zašla v to, kaj bi bilo, če bi bilo.

Zakaj tako verjameš v internet?

Internet je naslednji véliki korak, kar zadeva medije. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo. Jasno mi je, da je tiskanje in distribuiranje časopisov in knjig izguba časa in denarja. Koliko nepotrebnega dela, časa in denarja gre tu v nič! Danes je vse usmerjeno v varčevanje. Digitalizacija se mi zato zdi neizogibna. Zato verjamem v internet.

Protiargument je, da klasični mediji še vedno funkcionirajo, mnogi celo ekonomsko uspešno.

Odgovor je v novi tehnologiji, ki pa je ne ti ne jaz še ne poznava in si je ne moreva predstavljati. Prišla bo tehnologija, pri kateri boš držal v roki kos umetnega papirja ali plastike, kot v Spielbergovem filmu Minority Report, ki bo v bistvu računalniški display. Ali pa kaj še bolj nepredstavljivega, nekakšen projektor, ki si ga boš vgradil v obrv. Pojavila se bo tehnologija, ki bo povezala vse ljudi in domove v mrežo, ki ji danes rečemo internet, a ji bomo takrat rekli drugače.

Ne vidiš problema v tem, da je večji del današnjega interneta neprofesionalen?

V tem ne vidim nobenega problema.

Zakaj ne?

Še vedno obstajajo deli interneta, ki so visokoprofesionalni.

Delež profesionalnega interneta je zanemarljiv.

Ne moreš reči, da je Google zanemarljiv. To je zelo resen biznis.

Google je statistika, jaz pa govorim o novinarskem zbiranju in procesiranju vsebin, kakršnega poznamo danes.

Tu nastopijo uredniki, tu nastopi dodana vrednost. Iz vseh teh vsebin je treba izluščiti tisto, kar je nekaj vredno.

Urednikovanje in internet sta za zdaj nezdružljiva pojma.

Ni res, nasprotno! Ti v Google nekaj vtipkaš, Google pa je tvoj urednik, urednik tega, kar iščeš. S to razliko, seveda, da je avtomatičen. Softverski. Softver je tisti, ki uredi zate najbolj relevantne rezultate.

To, da je Google avtomatiziran urednik, je verjetno pri vsem skupaj bistveno. Da ni human toucha.

Ne vztrajam pri na tem, da bi bilo urednikovanje avtomatizirano. Hočem samo, da je dobro. Kakšen je postopek tega urednikovanja, me ne zanima toliko. Zmagovita bo najbrž prava kombinacija človeka in stroja.

Glede na obseg interneta mora biti urednikovanje avtomatizirano, ker posameznik vsega tega ne zmore. Po drugi strani pa bi bil tak "vseveden" posameznik seveda dobrodošel.

Takemu človeku bi tudi z veseljem plačali za tako uslugo. Zato pa si naj pomaga s softverom. Softver bo vedno boljši. Ne podcenjuj tega! Seveda bo še vedno nekje neki human touch. To ne bo nikoli izginilo. Toda tak človeški urednik si bo pač moral pomagati s softverom. Obstaja ogromno informacij, ogromno vsebin, tudi iz neposrednega dogajanja. Če nekje eksplodira bomba, potem naj sosed vzame fotoaparat, fotografira in to objavi.

Sosed za to ni kvalificiran.

Pritisniti na sprožilec? Mlečnozobe fotografinje iz Cankarja so pa kvalificirane? Ali nisi hotel gledati videa Sadamove usmrtitve, ker je bil premalo profi?

Ali ni bolje izvedeti dve uri pozneje po zaslugi profesionalca, ki zna informacijo bolj vsestransko obdelati?

Sámo dejstvo, kaj se je zgodilo, ostane nespremenjeno - ne glede na to, ali poroča amater ali profesionalec. Mene zanimajo fakti. Dejstva. Če me zanima komentar, pa grem gledat drugam.

Sporočanje dejstev je komunikacija, za katero so nekateri bolj usposobljeni od drugih.

Poglej, saj jaz ne mislim, da je internet nekaj novega. Internet vidim bolj kot nekakšno evolucijo današnjih medijev - s to razliko, seveda, da je vsakemu državljanu omogočeno pisanje oziroma prispevanje k temu informiranju.

Pa misliš, da je to dobro?

Seveda je dobro! Vsak človek naj ima svoj glas! Moja izbira pa je, koga bom bral, gledal, poslušal. V Sloveniji, kjer se nenadoma pojavi dva milijona glasov, se lahko pojavijo določene težave. Ampak s tehnologijo bomo to že nekako premagali. To, o čemer ti govoriš, so samo organizacijske težave. Preveč je vsega. Kdo te bo poslušal? Ha, to je pa odvisno od tvojega glasu. Je kvaliteten? Govori pametno? Človek, kakršen je bil Jezus, je imel močan glas in je nekaj povedal, zato je šla množica za njim.

Jezus ni širil nauka po internetu. Danes, ko je internet, pa ni Jezusa.

Hočem povedati, da so vsi imeli enake možnosti, tako kot danes. Vsakdo bi lahko poskusil nekaj oznanjati in bi videl, ali bo šla množica za njim. Tako je na internetu. Dva milijona nas je: zdaj pa tuli! Kdo te bo poslušal? Bomo videli.

Se ti ne zdi, da je svoboda interneta svoboda posameznikov, ki jih svoboda drugih posameznikov ne zanima?

Nekateri posamezniki bodo vedno problematični. Bistveno je to, da imamo na internetu vsi enake možnosti.

Se ti to ne zdi mistificiranje?

Ja, mogoče. Jaz na to gledam romantično. Na internet sem prišel zgodaj in sem nanj emocionalno navezan, ker sem ga vsaj malo sooblikoval. Sicer pa ne vem, kaj se bo zgodilo, če se bosta najina svetova kdaj spopadla. Me prav zanima, kdo bo zmagal, kdo je imel prav. Včasih se mi zdi, da je digitalni svet, internet kar bolj realen od sveta, ki ga vidim, ko hodim po ulicah. Resno. Zdi se mi, kot da mi nudi neko višjo realnost. Ampak to bova črtala, to so neumnosti.

Ne, ne bova.

Na internetu je vse bolj pošteno, bolj odkrito, vse je na dlani, vse je priklopljeno. Če ti nekdo serje, laže, te nateguje, vse pride na dan. Karte so odprte.

Meni se pa internet ne zdi nič boljši kot realno življenje.

Ne, saj ni boljši! Meni se samo zdi, da nas čakajo velike spremembe, ampak to najbrž ne bo tako kmalu, kot sam mislim. Najbrž bo trajalo petnajst, dvajset let, ne pa pet, šest, kot zdaj napovedujem. Vseeno pa vidim na internetu odgovor na krizo, ki se kaže v medijih. Poglej moj zadnji prispevek iz Cankarjevega doma. Ljudje se niti ne zavedajo, kako to zgleda po televiziji, kadar se na politika prilepijo tri mlade, vreščeče novinarke, ga sprašujejo neumnosti in ga hočejo zjebat! Ni naključje, da so se v zadnjih letih politiki tako naprdnili proti novinarjem. Vprašanja reporterjev, ki jih pošiljajo okrog tudi resni dnevniki, tudi Večer, ne samo Direkt - to je postala prava vojna. Tam se to dobro vidi. Pride punca pred mene in začne: bla-bla-bla, jaz pa samo obrnem aparat in pravim: no, zdaj pa ti nastopaj!

Misliš, da bi bil najbolj bran slovenski bloger, če ne bi že prej bil Jonas?

Seveda. Saj ima tudi Miša Molk svoj blog. Pa Mario Galunič ima svoj blog. Torej? Ljudje nečesa ne razumejo. Jaz sem leta 1994 preko Euneta, v navadnem TextEditorju, brez vseh softverskih orodij, izdelal svojo domačo stran v takrat revolucionarnih framih. To sem naredil ročno in je bilo tehnično zelo solidno. Imam se za internetnega veterana in vem, za kaj na internetu gre. Na internetu plavam kot riba v vodi. Če dodaš še dejstvo, da nekaj vem o svetu, da spremljam dogajanje, da imam široko odprte oči, da veliko razmišljam, da znam kaj napisati, potem po mojem ni naključje, da je moj blog bran. Ah, kaj se bom delal norca! Jaz se trudim! Posvečam se temu blogu! In če se nečemu posvečaš, potem uspeh ne more izostati! Če človek vloži toliko veselja in poštene energije v katerokoli stvar, potem uspeh ne more izostati. Garantirano! Harakiri bi naredil, če blog ne bi bil uspešen! Tak pristop pogrešam na televiziji. Tega pri nas nihče ne počne. Poglej razvedrilne oddaje. Ko nekaj gledaš, si kdaj rečeš: pismo, kako so garali cel teden, da so to naredili? Jaz se vedno vprašam: kaj ste delali cel teden? V nedeljo ste imeli oddajo. Kaj ste delali v ponedeljek, torek, sredo…? Ne vidim rezultata. Vidim samo goste, ki odgovarjajo na vprašanja, truda pa ne vidim. Tako je povsod. Da ne bi to slučajno letelo samo na nacionalko!

Malo si idealist, ne?

Ma nisem idealist, to je praktična resnica! Jaz recimo občudujem Saturday Night Live. Ni čudno, da je tako dobro. Imajo talente, zraven pa so še cel teden spali v studiu, da so v soboto zvečer naredili oddajo v živo! Naslednji teden pa spet. En dan imajo prosto, potem pa pet dni delajo, pišejo, sešijejo in naredijo oddajo. Kako? Tako, da so celo noč tam. Pri nas to ni mogoče, ker tega ne moremo plačati, ampak nekaj tega duha bi nam pa prav prišlo! To najbolj velja za razvedrilne oddaje.

Vidiš kakšno razliko med takratnim - ko si še ti vodil Brez zapor - in današnjim vabljenjem slovenskih would-be ali dejanskih zvezd?

Kriza je bila takrat in kriza je še zdaj.

Ni zdaj huje?

Ne. Imel sem konkretne probleme. Povabil sem nekoga v goste in si kot televizijec želel, da bi mi človek naredil program, da bi kaj pokazal, zasijal. Najlepše doživetje na televiziji je, če ti gost zasije. To sem pri slovenski estradi najbolj pogrešal. Vse, česar so bili sposobni, je bilo: no, zdaj vam bom pa zapel skladbo z mojega novega cedeja. Dame in gospodje - Gianni Rijavec! Folk zaploska, on pa gre gor in zapoje na playback. To je bil domet vseh! Saj si spremljal. Saj je še danes tako.

Razlika je v tem, da so te stvari danes še veliko bolj intenzivne in prenasičene.

Izgubljeni so, nihče ne razmišlja. Pa saj sem tudi jaz izgubljen. Če bi mi dal kdo danes oddajo, tudi jaz ne bi imel recepta. Znašel bi se pred istimi dilemami. Moj edini odgovor je: najti bi moral ljudi, s katerimi se razumem in za katere vem, da imajo čas in da so pripravljeni delati. Rad bi delal z ljudmi, kakršni so Zrnec, Godler, Hribar. Seveda pa bi moral poskrbeti, da bi bili dobro plačani, da jim ne bi bilo treba čez pol ure teči v Dramo na vajo.

Misliš, da je to izvedljivo?

Je. Ampak do tega ne bo prišlo načrtno, ampak po naključju. Pojavila se bo skupina mladih, ki bo presenetila Slovenijo, tako kot so Jugoslavijo presenetili Nadrealisti. Jaz jih že voham. Recimo omenjene, pa imitatorje okrog Hribarja, pa še kakšen bi se našel, mogoče tudi Slon in Sadež. Pojavila se bo skupina mladih, ki se bodo med sabo razumeli, in iz tega bo nekaj nastalo. Čeprav tudi mislim, da bi se take ljudi dalo načrtno vzgojiti. Tu bi lahko televizija veliko naredila, če bi se le ukvarjala z iskanjem talentov. Ali pa to, kar je Pop TV že imel, pa je vrgel stran: Gajba TV. Mulcem daš kamero, fotoaparate, studio, tehnično ekspertizo. Ne samo za oddajo ali dve, za kompleten program, s poročili vred. Malo jim pomagaš, da se ne izgubijo, sicer pa jim pustiš, naj delajo, kar hočejo.

Pri tebi opažam to dvojnost med alter sceno in establishmentom. Kako ti gre to skupaj?

Gor sem rasel na Študentu, zato sem na neki način ostal borec proti vsemu etabliranemu. Če pa že prestopim na drugo stran, potem me zanima samo to, da sem na vrhu - ali pa nič. Razumeš? Samo v taki situaciji samega sebe toleriram.

Jonas Žnidaršič