Dobri dve uri leti iz Münchna do Stockholma sta minili kot blisk. Blejka, ki živi v ljubljanskem središču in se redno vrača domov k mami, je podoživela nekdanje bleščeče športne čase, ki so zelo povezani s Švedsko. Družbo na letalu ji je dolga leta delal tudi prvi slovenski ženski trener Janez Slivnik, ki si sedaj uspešno služi plačo na Finskem.

Dve od šestih zmag svetovnega pokala ste dosegli v Areju. Kako bi primerjali uspeha izpred osmih in sedmih let?

Leta 1999 sem zmagala po štirih letih in tisti uspeh je padel z neba. Bila sem povsem sesuta po odstopu na svetovnem prvenstvu v Vailu (Špela je odstopila 15 vratic pred ciljem, ko je bila na pragu naslova svetovne prvakinje - op. p.). Vse skupaj mi je padlo dol in se nisem niti kaj prida veselila. Leto kasneje je bila zgodba drugačna. Pred Arejem sem dobila slaloma v Berchtesgadnu in Santa Caterini, za skupno slalomsko zmago pa smo bile v igri še tri smučarke. Prvo mesto v Areju je bilo ključno za osvojitev malega globusa.

Švedsko govorite tekoče. Kako to?

Partner je bil Šved iz Areja in nekaj časa se je doma poslušal le švedski radio, gledala švedska televizija... V Are sem se vračala vsako leto med počitnicami in tam imam veliko prijateljev. Študij sem opustila in ker se je treba izobraževati, sem se posvetila učenju švedščine. Če znaš malo angleško in malo nemško, je švedščina precej lažja.

Kot športnica ste veliko potovali. Ponavadi se želi športnik po koncu kariere ustaliti, vi pa še kar naprej precej potujete tako kot novinarka kot tudi v zasebnem življenju. Kako to?

Ko sem leta 2003 končala športno pot, sem pri sebi natančno razčistila vse pojme. Za takšno potezo sem se odločila sama, brez vsakršnega pritiska. Danes ni veliko nekdanjih smučarjev, ki lahko tako brezskrbno pridejo na smučarsko zvezo in gredo z vsemi na kavo. Po koncu kariere sem imela čez nekaj mesecev krizo, ker sem ves čas spala v isti postelji. K sreči sem dobila službo na POP TV, s katero sem ohranila stik s smučanjem in potovanji, ki pa vendarle ne trajajo tako dolgo kot v aktivni karieri. Je pa res, da rada potujem. Naslednji teden gremo s prijateljicami v Pariz, aprila grem v ZDA, maja morda na Tajsko...

V vaši generaciji je bilo pet smučark, ki ste se lahko vsak trenutek uvrstile na zmagovalni oder. Kaj manjka zdajšnji generaciji, da bi vas ujela?

Včasih smo se morali na treningih dokazovati, da smo dobile naklonjenost trenerjev, saj nobena ni preveč odstopala. Če nismo dobro vadile, so nas tudi nagnali domov. Trenerji so bili avtoriteta in sama lahko rečem, da sem venomer delala z dobrimi strokovnjaki. Danes se s smučarji in smučarkami dela preveč v rokavicah. Predvsem tistimi, ki posežejo po višjih mestih. Drugi velik problem je ta, da so slovenski smučarji in smučarke prehitro zadovoljni z uvrstitvijo med petnajsterico. Kako je lahko nekdo zadovoljen s takšnim rezultatom, če že vsaj pet let tekmuje v svetovnem pokalu? Cilji morajo biti višji in le tako si lahko pri vrhu.

Toda v vaši karieri šport vendarle ni bil venomer na prvem mestu...

Vedno sem si prizadevala, da so me v okolju sprejeli kot prijateljico in ne smučarko. To je bilo slabše za kariero, a boljše za življenje. Danes mi za to ni žal, a ko pogledam nazaj, bi lahko v športu dosegla še več.

Bi potem imeli v zbirki kolajno s svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger?

Morda. A si ne očitam ničesar, saj za nazaj ne morem ničesar spremeniti. V Vailu sem imela kolajno v žepu. Na olimpijskih igrah v Lillehhamerju sem v superveleslalomu vodila do zadnjega vmesnega časa, nato pa odstopila.