Piše tudi dramska besedila in zbirke esejev, njegova strma pot v sam vrh sodobne katalonske literature pa se je začela leta 1991 z objavo romana Gospod sodnik, ki je požel številne literarne nagrade in se v prvih petih letih po izidu prodal v 60.000 izvodih. Leta 1996 je izdal roman Evnuhova senca, ki je pred dnevi pri Študentski založbi izšel v slovenskem prevodu Simone Škrabec. Pred štirimi leti je prejel tudi katalonsko literarno nagrado za literarne dosežke, ena najbolj opaznih značilnosti njegove literature pa je poleg obvladanja jezika in njegovih posebnosti tudi zanimanje za preteklost.
Pravite, da pisati za vas pomeni dvomiti, da ni enotne resnice, so le mnenja. Ste morda prav zaradi tega opustili profesuro in se lotili pisateljevanja?
Ne, razlog je veliko bolj prozaičen. Odmikati sem se začel od profesure, kolikor sem pač lahko zaslužil denarja s pisanjem. Znotraj sebe se še vedno počutim profesorja in na univerzi še vedno poučujem nekaj ur na teden. Menim pa, da mora biti dober profesor nekdo, ki dvomi. Poleg tega, da uči neka dejstva, mora biti sposoben prenesti učencem strasti. Vesel sem, da se je začel intervju prav s tem, da sem bil profesor. V mojem naslednjem romanu po Evnuhovi senci sta namreč dva glavna junaka prav dva učitelja, upam pa, da bo roman izšel tudi v slovenščini.
Koliko pa je pravzaprav avtobiografskosti v romanu Evnuhova senca? Vemo, da se je glavni junak Miquel rodil na isti dan kot vi, odraščal je v enakih razmerah...
Moja resnična avtobiografija je v načinu pisanja. Na začetku sem si roman zamislil v tretji osebi, da bi imel do njega neko distanco, saj sem ga čutil preblizu. Nekaj strani sem dal prebrati prijatelju, ki mi je rekel, da tega ne morem pisati v tretji osebi, saj je to prvoosebni roman. Dolgo časa sem se lovil med prvo in tretjo osebo. Prišel sem do sklepa, da je lahko to približevanje in oddaljevanje v istem odstavku ali celo stavku. Ta stilistična poteza ima svoje ozadje v tem, da so stvari, o katerih lahko govoriš zelo neposredno, do drugih pa potrebuješ distanco.
Nekatera dejstva v romanu so izrazito avtobiografska, sploh zgodovinski čas prehoda iz diktature v neko novo stanje, ki povzroči ponovno razočaranje. Vse stvari, ki jih opisujem, sem bodisi doživel sam ali ljudje, ki jih zelo dobro poznam. Celo tisti najbolj težki trenutki antifrankističnega boja so stvari, ki so se zgodile v urbani gverili tistega obdobja. To je bila popolnoma drugačna situacija, ki jo v Sloveniji zelo težko dojamete, saj je za nas osvoboditev pomenil prav komunizem, ki je najbolj neposredno nasprotoval frankizmu. Hkrati pa je roman zgodba o popolnem razočaranju, nad religijo, nad ilegalnim bojem, ki te pusti na koncu golega, in nad prehodom iz frankizma v demokracijo, ko se vsa družba spremeni, vendar je cena, ki jo je moral nekdo plačati, velika. Vse to se je res zgodilo, ne meni, ampak nekaterim v mojem okolju.
V romanu pravite, da velja za Španijo nekakšna skupinska amnezija po Francovem prihodu, ki traja še danes. Kako se to kaže?
Zato sem napisal svoj naslednji roman Glasovi Pamana. V Španiji ni bilo preloma. Kralja je ustoličil Franco, kar je sramotno. Vsi, ki smo po prepričanju republikanci, nam seveda takšna Španija, kot je danes, ne more dosti pomeniti. To je pravzaprav tudi razlog zahtev po neodvisnosti Katalonije. Po državljanski vojni so ljudje, ki so bili kaznovani, in so drugi, ki živijo še vedno naprej, kot da se ni nič zgodilo, in ti so tisti, ki so zmagali. V samem romanu je nekakšna mešanica vsega tega, ker se glavni junak zave, da je verjel zelo različne stvari, in na koncu najde vero v umetnost. Pred to vero se zdi se sam sebi jalov, neploden in se čuti evnuha, ne more postati res kreativen. Od tod tudi naslov romana Evnuhova senca, ki je povzet po stavku literarnega zgodovinarja Georgea Steinerja. Prvo odkritje, v katerem se junak počuti nesposobnega, je umetnost, drugo pa ljubezen. To je junak, ki se zave, da je nemočen, a mora to sprejeti. V tem je veliko različnih vidikov, ki nimajo z avtobiografsko zgodbo nobene zveze. Sam se osebno čutim izredno srečnega človeka, kljub vsem političnim problemom.
V vaših romanih imajo ženske zelo pomembno vlogo. Čeprav so v tem romanu predvsem stranske osebe, so to zelo močne osebnosti.
Ženske so pomembne v mojih romanih, ker so pomembne v življenju. Všeč so mi, občudujem jih. V svojem zadnjem romanu Glasovi Pamana imam tri glavne junake, od katerih sta dve junakinji, zelo različni ženski. Težko rečem, da je že v tem romanu recimo največja Miquelova ljubezen, Teresa, neki stranski lik, ker brez nje ne bi bilo romana. Če je življenje Miquela neke vrste transformacija, križev pot, je to zaradi Terese, zaradi tega, ker hoče priti do nje. Ampak, življenje je kurba, zato Teresa umre, preden jo doseže, preden ji lahko pove, da jo ima rad, in to bo s sabo nosil vse življenje.