Priimek Žnidaršič je med njegovimi različicami Žnidar, Žnider, Žniderič, Žnideršič, Žnidarič, Žnidarčič in Žnidarec najpogostejši in tudi zelo razširjen. Kakor menijo nekateri etimologi, temeljijo ta imena na besedi iz srednjevisoke nemščine snidare, v sodobni nemščini zdaj Schneider, pri nas krojač. Podobno kot večina naših priimkov je tudi ta nastal, ko so sredi preteklega tisočletja začeli kakšnega krojačevega sina klicati Žnidaršič ali podobno. Žnidaršič pa se piše tudi izredno pronicljiva in hudo resna novinarka, čeprav se zdaj, ko je postala še velika zvezda v Piramidi na TVS, zna tudi nasmehniti. Poleg tega jo je neki odlični fotograf pokazal v tako lepi luči, da se zdi prej mila romantična lepotica kot pa udarna novinarka.

Pomembna razlika med Piramido in Velikim bratom

Čeprav bi ji kdo lahko tudi očital, da oddaje, v kateri je nastopil Jelinčič pl., ki je zelo grdo govoril o Romih, ni prekinila. A bi bilo to pri televizijah silno nenavadno. Poleg tega oddaje najbrž niti ni smela prekiniti, kajti zadaj je očitno stal, lahko bi rekli, neki naš Veliki brat, zato se o tem škandalu skorajda ne govori več. Precej drugače pa se je nekaj podobnega zelo hitro končalo v Britaniji in to po televizijski oddaji Veliki brat, v kateri je nesramna Jade Goody z rasističnim zmerjanjem in psovanjem žalila lepo, prijazno in očarljivo Indijko Shilpi Shetty. Nad oddajo se je pritožilo več kot 40.000 gledalcev (medtem ko je pri nas šokantna večina gledalcev Jelinčiča celo podprla!). Tudi britanska ministrica za kulturo je jezno ocenila, da televizija ponuja rasizem kot zabavo; pokrovitelji oddaje so se s svojimi milijoni umaknili, saj je Shlipijina mučiteljica očitno osramotila Veliko Britanijo. Čeprav se je nesramnica svoji žrtvi pozneje nekajkrat opravičila, je vseeno izgubila ves ugled in najbrž tudi delo na katerikoli televiziji. Kako vse drugače kot pri nas!

Dobrih novinarjev je čedalje manj

Erika je navzlic prejšnji pripombi tako dobra TV voditeljica, da bo najbrž še dolgo vodila oddaje. Poleg tega se izrazito trudi, da bi bilo vse, česar se loti, kar najbolje opravljeno. O njej se piše veliko pozitivnega, med gledalci je priljubljena. Nekje je omenila, da je v Sloveniji čedalje manj dobrih novinarjev in da med njimi usiha pogum. Ter da je zanjo novinar tisti, ki hodi med ljudi, si pridobi zaupanje tistih, ki kaj vedo, in prinaša zgodbe, medtem ko poročanje z novinarskih konferenc zanjo ni pravo časnikarstvo pri čemer ima še kako prav, Predvsem pa je zanjo nujno, da ima novinar svoje delo rad.

Sorodstvo v Splitu

Toda v tej rubriki nas bolj zanima, iz kakšnega družinskega gnezda Erika izhaja. Z bratom Mihom, študentom ekonomije in honorarnim snemalcem na POP TV se je rodila kovinarju Borisu in ekonomistki Stanki Purkartovi. Boris, ki ima še sestro Zdenko in starejšega brata Janeza (oba živita in delala v Ribnici), je sin zdaj že pokojne gostinske tehnice, Dalmatinke Ane Kokeza iz Splita in Janeza Žnidaršiča, ki ga danes prav tako ni več. Oba sta bila med vojno naprednjaka. Ana je bila šefica restavracije v hotelu Marjan v Splitu, Janez pa jo je spoznal, ko se je pri svojem stricu v dalmatinski prestolnici šolal za ključavničarja.

Uspešno ribniško multipodjetje

Boris je svojo bodočo ženo spoznal na Osolniku, ko sta z bratom prišla tja kupit avto Stankinega očeta. Zdaj zakonca živita v hiši na Bregu pri Ribnici. Stanka je hčer Staneta in Hedvike iz hiše, kjer se po domače reče pri Koščku. To je na Velikem Osolniku pri Turjaku, kjer je Erika prebivala vse do svojega sedmega leta, ko se je s starši preselila v novo hišo na Bregu. Košček pa se imenuje tudi njihovo podjetje, v katerem se dogaja več reči: izdelujejo velike reklamne panoje in podobne izdelke ter vse, kar je z njimi povezano. Nadalje imajo servis in prodajo rabljenih strojev, kot so viličarji, rovokopači in podobna orodja. Poleg tega nedaleč od železniške postaje v Ribnici vodijo še bife in salon. "Mislim, da smo kar uspešno podjetje. Ustanovila sva ga z ženo potem, ko za naju ni bilo več dela v podjetju Riko, ker je v prvotni obliki propadlo. Toda povem naj, da nam je takratni direktor Rika, Škrabec, dal neko potrebno širino in zato ga še danes spoštujeva," pravi Boris.

Utajeno pismo, ki je spremenilo Erikino kariero

Za njuno hči Eriko se ve, da je tudi plesalka. Baletka. Širše občinstvo pa najbrž ne ve, da je le malo manjkalo, da bi to dekle z izrazito žensko postavo postalo celo poklicna baletka. Imela je namreč že odprto pot za študij v New Yorku, potem ko je pred posebno komisijo v Trstu opravila potrebni sprejemni izpit. Le da tega ni vedela. Ni vedela? "Da, tako je. Ni vedela, ker sva z možem njenemu šolanju v ZDA nasprotovala," nam je povedala njena mati Stanka. "Skrila sva ji namreč pošto, da je sprejeta v tako šolo. Nekaj časa je bila zmedena, potem pa so jo brez težav sprejeli kot študentko na fakulteti za arhitekturo, saj je bila ves čas odličnjakinja. A na arhitekturo sploh ni šla. Premislila si je in raje sklenila študirati časnikarstvo. "Kar pa je bil zanjo le nekakšen izhod v sili, saj je še vedno mislila, da bo plesalka," pravijo njeni starši.

Bila je užaljena, a staršem prikritja ni zamerila

"Po petih letih pa sva ji z možem le povedala o tisti pošti, s katero ji je bil omogočen študij v Ameriki. Ves čas naju je namreč grizla slaba vest, ker sva ji pismo skrila." Je bila huda na vaju? "Bila je sicer užaljena, a nama najinega koraka ni zamerila. V zameno sva jo raje vozila po Angliji na razne tečaje klasičnega in jazz baleta. Toda nazadnje si je prste na nogah poškodovala in kolena preobremenila, v nogah in v kolkih jo je začelo trgati, tako da se je morala tovrstni poklicni karieri vendarle odpovedati. Pleše pa še vedno rada."