Kdor misli, da so se časi od takrat korenito spremenili in da se danes vsi le smejemo vraževernim predstavam, naj si samo izpraša vest in ugotovil bo, da včasih tudi on za srečo potrka po lesu, se izogiba petkov trinajstega v mesecu, trikrat pljune čez levo ramo, če mu črna mačka križa pot in se prime za gumb, ko sreča dimnikarja. Vraževernosti je torej toliko, da bi z njimi lahko napolnili več knjig. Tokrat si bomo ogledali samo nekatere, ki so bile ali pa so še v rabi v širšem evropskem prostoru.

Usodan igla

Vsi poznamo adventne tedne, toda le malokdo ve, kaj se lahko dogaja v njih. Beseda je latinska in se nanaša na Jezusovo rojstvo in začetke krščanstva. S tedni pred božičem je povezano kar nekaj starih verovanj. V tem času naj bi bili še posebej dejavni najrazličnejši duhovi predvsem ob četrtkih. Tedaj se pojavljajo škrati, ognjeni možje in vešče. Proti tem nadlogam so se v hišah zavarovali tako, da so obesili na vrata ali okna veje jelke, omela ali majhne darove ter sobe in hleve redno razkuževali z dimom.

Poseben pomen so nekoč pripisovali igli. Mnenja o tem, ali je potrebno najdeno iglo pustiti ležati ali pa pobrati, si še danes nasprotujejo. Ponekod v Nemčiji mislijo, da prinaša igla, še posebej, če je v njej vdet sukanec, nesrečo, uniči ljubezen ali povzroči mrzlico. Na Češkem so prepričani, da je potrebno tako iglo vreči čez glavo in ne gledati, kam pade. Angleži menijo, da najdena igla pomeni srečen dan. V Švici verjamejo, da ženin nevesti ne sme podariti broške z iglo, ker bo sicer šel zakon po zlu. Francozi so bili z iglami že bolj praktični: ko vržeš iglo v vodnjak, ti to lahko ozdravi bolezen.

Omeniti moramo tudi metlo, ki velja v Evropi tudi za magičen predmet. Pometanje se enači z obnavljanjem in odstranjevanjem težav. V metli se kopičijo magične moči, ki varujejo hišo pred hudobnimi in sicer škodljivimi vplivi. Pri poroki sta morala ženin in nevesta za srečo stopiti čez metlo.

Ne smemo pozabiti na tako življenjsko pomemben predmet, kot je navadna peč. Slovani in Germani so bili prepričani, da se ravno v njej najraje zadržuje hišni duh. Preden se Rusi preselijo v novo hišo, zakuri najstarejša ženska v družini peč v stari hiši, napolni z žerjavico novo posodo, se obrne k peči in spregovori: "Predniki, prosim vas, pridite k nam v našo novo hišo." Pokrito posodo z žerjavico nato odnese v novo hišo in zakuri peč.

Tudi barva ni vedno barva, saj bi bil svet brez barv dolgočasen, pust. Vendar pa je modra barva slabo znamenje in povezana s hudobnimi duhovi. Tako je blisk modre barve pa tudi vešče in gozdni duhovi se pojavljajo v modri svetlobi. Črna kot barva noči je veljala za slabo. Povezana naj bi bila s podzemljem, smrtjo in hudičem. Iz istega razloga veljajo črne živali za demonske. Pa vendar so ljudje črno barvo pogosto uporabljali za zdravljenje. V Nemčiji so na primer bradavice odpravljali tako, da so nanje polagali črne polže. Če verjamete ali ne, črnim oblekam so ponekod pripisovali moč odvračanja demonov, zato so nosile nosečnice v Estoniji praviloma črne obleke. Bela barva pa naj bi bila barva svetlobe in v belo so oblečeni tudi angeli. V Siriji veljajo beli kamni za amulete, na Japonskem pazijo, da dobivajo bogovi darila zavita v belo tkanino in na Jamajki za ozdravljenje težkega bolnika zakoljejo belo kokoš. Le afriška plemena mislijo, da se zli duhovi skrivajo v belih oblačili, zato zavijajo mrtve v bele prte.

Včasih pogledamo v nebo in vidimo črne oblake, iz katerih se vsuje dež. V barbarskih časih, ko so imeli ljudje dež za solze bogov, so bogove v sušnih obdobjih poskušali spraviti v jok, torej priklicati dež tako, da so kako živo bitje mučili do smrti. V posebnih vremenskih razmerah se po dežju včasih pojavi mavrica, ki pa je niso vedno prijazno opazovali. Za človeka je bilo bolje, da se ni približal tistemu kraju, kjer se je dotikala zemlje, kajti prav lahko bi ga potegnila v nebo. Avstrijci so nasploh menili, da je nespametno s prstom kazati na mavrico, ker se v prst lahko naseli črv.

Zelo veliko vraž se spletlo o živalih. Pri domačih živalih je užival konj poseben ugled. Kadar je pred kako hišo zarezgetal, so Dunajčani vedeli, da bo v tej hiši v kratkem stanovala nevesta. Skoraj pozabljeno je danes verovanje, da konj s svojim kopitom lahko odkrije zdravilne vrelce. S stiskanjem njegovih fig so pridobivali sok, ga mešali z žganjem in uporabljali kot zdravilo proti driski, griži in vročici.

Usodni krokar

Ni pa ga ptiča, ki bi ga ljudje večkrat imeli za sopotnika čarovnic, od krokarja. Na Islandiji so prepričani, da se je njihovemu bližnjemu dogodila nesreča na morju, kadar je na strehi hiše nemirno poplesaval in krakal krokar. Lepih besedi pa ljudje niso imeli niti za kukavico, saj naj bi živeli le še toliko let, kolikokrat so jo slišali kukati. Človek, ki jo zagleda in ima pri sebi denarnico, jo mora stresti, kadar pa je nima pri sebi, to pomeni, da bo vse leto brez denarja. Splošno pravilo filmske scene pa je, da v nobeni grozljivki, ki se dogaja na podeželju, ne sme manjkati zloslutno skovikanje sove. Ima pa ta tudi dober stranski učinek. Njeno perje namreč varuje pred vsemi nesrečami in ponekod si nevesta zašije perje v bluzo ter si tako zagotovi srečen zakon.

Lastovka je že od davnih časov znanilka pomladi. Pogled na prihajajočo lastovko naj bi Grke obvaroval zobobola kar vse leto in srečen naj bi bil tisti, pod katerega streho si je spletla gnezdo.

Kot magičen je veljal hišni prag že od vekomaj. Že pri gradnji hiš so polagali pod prag kovance, nakit ali mrtvo žival in pozneje železne figurice. S tem naj bi zadovoljili duhove, ki blodijo okoli hiše. Ko so hišo podirali, so po običaju pustili prag tam, kjer je bil, ker so menili, da bodo tam ostali tudi zli duhovi.

Mleko in kri sta bila od pradavnih časov tesno povezana, celo izenačevali so ju, saj so pogosto govorili o spreminjanju mleka v kri in obratno. Kmetje na Irskem in Škotskem so bili trdno prepričani, da hišni duhovi odrejajo količine mleka domačih krav, zato so jim ga vsak dan dali nekaj. V Alzaciji vedo povedati, da tisti, ki meša mleko z vodo, po smrti straši po ulicah in ponuja mimoidočim vodo.

In končno so tu še škratje, ki so jih nekoč šteli za "zaščitnike hiše". Po vsej Evropi so verjeli, da v vsaki hiši biva tudi škrat. Če ga v hiši ni bilo, ga je bilo treba privabiti. V Litvi so v zidu naredili vdolbino, postavili vanjo deščico s koškom sira in zaklicali: "No, pridi ljubi škratek!" Hišni škrat je po ljudskem izročilu lahko prevzel razne oblike, saj je lahko bil mačka, ptič, žaba, hrošč, ogenj ali kakšen predmet. Enkrat na leto je dobil tudi večje darilo, košček blaga in iglo, s katero naj bi si sešil obleko.

Na koncu leksikona lahko omenimo še vino, ki so ga nekdaj pili le ob velikih slavjih, na primer ob porokah. Včasih sta ga morala ženin in nevesta piti iz istega kozarca in tako potrditi zakonsko zvezo. Kadar nevesta po poročni noči ni pila juhe, pomešane z vinom, je veljalo, da ne bo imela otrok.