Gremo v Dubrovnik!
Vse do 98. leta je Ivan Jaklič rad zajezdil svojega jeklenega konjička in se z njim prevažal naokrog. Tudi kasneje ga je večkrat prijelo, da bi sedel nanj, a mu hči Milica ni dovolila. Kdo ve, kako bi se lahko končala takšna vožnja, če mu ga ne bi skrila?
"Moj oče je bil vedno kot metulj. Sedel je na motor in odbrzel," je Milica še pred nekaj leti opisovala živahnega očeta. Ko je imel 102 leti, se je še sam podal v Dubrovnik. Nemirno in polno razburljivih doživetij je bilo pravzaprav vse njegovo življenje.
"Če bi vam povedal, kako je bilo na fronti v Tirolih, bi lahko napisali celo knjigo," nam je nekoč dejal. Rad se je spominjal prve svetovne vojne in večkrat je pokazal brazgotine na glavi, ki jih je dobil od italijanskih granat. "Leta 1917 sem odšel k vojakom in do konca vojne ostal avstro-ogrski vojak, infanterist. Bil sem tudi v Judenburgu. Slovenci smo vselej držali skupaj. Za druge vojake smo bili preprosto kranjski Janezi."
Ivan Jaklič je bil tudi Maistrov borec, a v bojih za severno mejo ni sodeloval.
Vrtnar na Krku
Rodil se je 4. decembra 1899 v Ljubljani. Na kmetijski šoli v Novem mestu se je izučil za vrtnarja in temu poklicu ostal zvest vse do pokoja. Namesto Ivan so ga na Krku, kamor se je k hčerki na stara leta preselil iz Slovenije, imenovali kar Vrtnar. Tako so ga namreč poimenovali sokrajani v novi domovini. Vseskozi so ga preprosto imeli za "vrtnarja".
"Hotel sem postati mehanik, a mi oče ni dovolil," se ni nič kaj rad spominjal očeta iz Velikih Lašč. Za Ivana je bil pravcata "beštija", saj ga je že kot otroka "mlatil za prazen nič".
Ivan se je kasneje poročil in z ženo sta imela sina in štiri hčere. Živi so še štirje njegovi otroci, poleg Milice še hčeri Vida in Pavla ter sin Ivan.
