Tako iskrivega opisovanja dirk, kot jih je znal pričarati le kolesar Andrej Hauptman (zgornja izjava je iz pete etape dirke Tour de France 2002), ne bo več. Kralj je izpregel svojega tekmovalnega konjička. Za mnoge prekmalu, saj je 31. leto tudi v cestnem kolesarstvu zlato leto. Hempi se je odločil, da se ne bo več kregal s kolesom, ugotavljal, kaj ga 'bremza' in zakaj je ves 'popipsan', kot je nekoč vnesel še eno besedico v kolesarski žargon.

Mojster enodnevnih dirk ne zapušča cest zaradi zdravstvenih težav. Po treh operacijah in skoraj čudežni vrnitvi je lani jeseni prevozil skoraj 20 dirk v dresu Radenske Powerbarja. Za dokončno vrnitev mu je v teh težkih časih zmanjkalo motivacije. Kolesarji ga razumejo. Potem ko je na svetovnem prvenstvu 1997 v San Sebastianu med mlajšimi člani osvojil peto mesto in srebro na sredozemskih igrah, je v sezoni 1999 podpisal prvo profesionalno pogodbo ter potem sedem sezon nosil drese najboljših ekip (Vini Caldirole, Tacconi, Lampre in Fassa Bortolo) na vseh največjih dirkah s po 100.000 gledalci ob cestah.

Biti profesionalen kolesar zagotovo ni luksuz. Plača je v pogajanju z vsemi 'žavbami' namazanimi menedžerji zagotovo še mnogo bolj prigarana. Prav Hauptman je velikokrat govoril, da ne zasluži toliko, kot marsikdo misli, saj ni Italijan, pa tudi Hauptmann ne. In nič drugače ni bilo z njegovo vlogo v moštvu. Mnogokrat je pomagal slabšim.

O zdravju sem je v njegovih časih veliko govorilo. Andrej Hauptman je bil profi v najbolj viharnih časih boja proti dopingu. "Nam sploh ni povedal, da zapušča Giro. Po časopisih pišejo vse mogoče, vendar če je skočil skozi okno hotela, verjetno ni zaradi tega, ker bi šel po bonbone," je "ušlo" Andreju Hauptmanu, ko se je od Gira ob raciji v San Remu poslovil klubski kolega Tacconija Giuseppe Di Grande. Zaradi te izjave za Dnevnik naj bi imel v Italiji težave. In v boju proti dopingu je bil tudi sam žrtev, del kolateralne škode, na katero se nihče ne ozira. Dirko Tour de France leta 2000 je končal, še preden jo je začel, a ker še ni bil zvezdnik, se je z naslovnice slovenskega časnika smejal njegov klubski kolega Latvijec Romans Vainsteins.

Zgodba o Andreju Hauptmanu zagotovo še ni zapisana do konca. Pravil je, da je vse, kar se je mu je v karieri zgodilo, za debelo knjigo. Vedno so kakšne tančice skrivnosti, ki so zaradi pestrosti cestnega kolesarstva zanimive. Denimo, kdo je kapetan, kdo pomočnik. Morda bi Slovenija imela v Zolderju še drugo kolajno. Če bi se z Zoranom Klemenčičem ujela in sodelovala v zadnjem kilometru, tako pa sta pridrvela v cilj eden za drugim na najbolj nehvaležnih mestih štiri in pet, kar je za kolesarja iste ekipe zelo neobičajno. Predvsem takrat, ko so vloge porazdeljene. Dva nogometaša nikoli ne streljata enajstmetrovke hkrati. Morda bo ta zgodba o Zokiju in Hempiju kot legenda o italijanskih kolesarjih Ginu Bartaliju in Faustu Coppiju. Bila sta največja tekmeca, a nihče ne ve, kdo je komu ponudil poln bidon v najtežjih trenutkih. Italijana o bidonu, Slovenca o zavetrju, oboje je nedokončana zgodba? O takih temah je Andrej Hauptman izrekel še eno sila modro misel: "Dejstvo je, da je težko biti pameten pri srčnem utripu 190 udarcev na minuto."