Uradno je slovo napovedala tik pred sezono, zadnji krog pa je tekla v okviru biatlonskega tedna elite na Pokljuki. Vse, tudi slovo, je bilo v šampionskem slogu.

"Ja, o tej svoji avanturi bi res lahko napisala knjigo. Zelo pestro je bilo," je pritrdila na sončni Pokljuki. Sproščena, zadovoljna. In zadnja leta so jo naredila drugačno. "Morda sem prepozno spoznala, da bi morala biti v biatlonu bolj 'flegmatična' in ne neprestano razmišljati, kaj delati na strelišču," je omenila trdo biatlonsko resnico.

Andreja je bila biatlonska kraljica. Tudi medijev. Da ne zapišemo aferic. Denimo, kako je iz tekačice postala biatlonka na državnem prvenstvu v Tamarju, ko ni zmogla slediti Nataši Lačen? "Obrnila sem na vrhu klanca in v solzah zapustila Tamar. Tisto leto sem trenirala z italijanskimi tekačicami Belmondovo, Di Cento, Paruzzijevo in na državno prvenstvo sem prišla kot najhujša konkurentka Nataši, čeprav smo bile dotlej skupaj z Urško Fečur in Tjašo Žunkovič neločljiva klapa v mladinski reprezentanci. Trening je prerasel v tako hudo rivalstvo, da sem prvič hotela pustiti vse skupaj," se spominja tekaške dobe, ki jo s sedmimi naslovi prvakinje še vedno skriva.

"Tako sta me v roke dobila Janez Vodičar in Vladimir Korolkevič, češ da bomo v biatlonu poizkusili še z ženskami. Začel se je rusko-vojaški dril," je v smehu opisala enega od prelomnih trenutkov.

In teh ni bilo malo. Kar nekajkrat je napovedala konec kariere. "Ja, res. Velikokrat napovedala, a nikoli naredila. Prvič sem stresala jezo v Oestersundu, ko sem bila šele na 82. mestu. Vodičar in Volodja sta mi samo omenila letalsko karto, pa sem že bila v joku. Drugič sem z Janezom hudo 'zapela', a me je samo preizkušal, kako daleč bom v nameri šla. Naslednjič sem napovedala slovo, ker so govorili, da Volodja ne bo več trener," se spominja težkih trenutkov.

Kakšne vrste športnice je bila po srcu, zgovorno priča primer svetovnega prvenstva 2003, na katerega ni želela iti, čeprav se je že slikala kot potnica. In Tjuš je bil tedaj že pod srčkom. "Ni bilo zaradi tega, ker sem dober teden prej izvedela, da sem noseča. Svetovno prvenstvo in olimpijske igre sta bili zame tekmovanji posebnega ugleda, na katera se ne gre kar tako. No, pa sem na koncu zaradi pritiskov šla, bila 28., najboljša naša. Veste, kako skromno je to!"

To, da se je vrnila po materinstvu in v svetovnem pokalu priplezala najvišje na 18. mesto na tekmi v Hollmenkolnu, je še podatek več, kako rada je imela šport. "V nosečnosti nisem imela nobenih težav. Tudi migala sem skoraj do zadnjega meseca. Ker je šlo vse gladko, me je potem malce zaneslo. Že dober mesec po porodu sem 'plozala' po Pokljuki. Šele kasneje sem spoznala, da telo potrebuje več počitka," je razkrila izkušnje. In priznava, da ima sijajnega moža Jerneja, ki ji je to izkušnjo omogočil. "Jernej je tedaj že končal športno kariero alpskega smučarja, pa je on vzel porodniško. Seveda sem ga za vsako stvar po telefonu komandirala. In predvidevate lahko, kako je bilo, če ni bilo vse po moje. Sem mu pa sedaj za vse potrpljenje mnogo bolj hvaležna."