Mali Clay kolesa nikoli ni dobil nazaj, a je nasvet moža v modrem vzel zelo resno in kasneje spisal eno izmed najbolj vznemirljivih športnih zgodb. Cassius Clay, ki ga ljudje danes poznajo pod imenom Mohamed Ali, je kasneje (leta 1960 v Rimu) postal olimpijski zmagovalec v boksu, prvi trikrat obranil naslov profesionalnega svetovnega prvaka in na 61 dvobojih nasprotnikom moral le petkrat priznati premoč. Oče devetih otrok je 17. januarja praznoval 65. rojstni dan, ki ga je namenil obujanju spominov v družbi svoje četrte žene.

Njegovo življenjsko vodilo je bilo v skladu s policistovim nasvetom in ga je moč opisati prav z besedo boj. Boril se ni samo v boksarskih ringih, kjer je neusmiljeno mlatil nasprotnike, še posebno močno pa je premikastil tiste, ki ga niso klicali Ali, ampak po njegovem "suženjskem imenu" Clay. Na vsakem koraku se je boril za pravice temnopoltih prebivalcev ZDA, nasprotoval vojni, ki je v šestdesetih letih potekala v Vietnamu, in leta 1964 prestopil v muslimansko vero ter si spremenil ime. Ko leta 1967 zaradi življenjskih nazorov in vere ni hotel kot vojak ameriških sil odpotovati v Vietnam, so mu naložili petletno zaporno kazen ter mu za tri leta odvzeli boksarsko licenco in naslov prvaka. Skoraj štiri leta po tem je sodišče spremenilo sodbo in odločilo, da Alijevo ravnanje, ker je bilo storjeno v skladu z verskim prepričanjem, ni bilo protizakonito.

Potem ko se je vrnil v ring, si je ponovno priboril zmagoviti pas, na dvobojih s svojima največjima tekmecema Joejom Frazierjem in Gerogeom Foremanom pa povzročil boksarsko evforijo, ki je zajela vseh pet celin. Ali je imel ogromno navijačev po vsem svetu. Takrat je veljal za simbol boja zatiranih proti "večvrednim", zato so se z njim poistovetile velike množice ljudi, precej navijačev pa je imel tudi v Afriki, kjer se je odlično počutil. Na črni celini je dobil enega izmed največjih dvobojev v profesionalni karieri. V bitki, ki jo je Ali poimenoval "Grmenje v džungli", je premagal Foremana, medtem ko je od treh epskih dvobojev s Fraizerjem dobil dva, enkrat sta se velika tekmeca pomerila tudi v glavnem mestu Filipinov v Manili.

Nekdanji boksar, ki več kot 20 let boleha za Parkinsonovo boleznijo, je med ljudmi, še posebno temnopoltimi, pustil izjemen pečat. S pokončno držo je v očeh ljudstva predstavljal bojevnika, ki se ni nikoli uklonil moči belopoltih ljudi. Nekoč je bil na rasiste celo tako jezen, da je, potem ko ga je skupina objestnežev zbadala z rasističnimi žaljivkami, olimpijsko kolajno zalučal v reko Ohio. Leta 1996 so mu na olimpijskih igrah v Atlanti, kjer je prižgal olimpijski ogenj, zlato odličje ponovno podelili.

Zaslovel je tudi z znamenito izjavo: "Jaz sem največji." To mu je priznala tudi športna srenja, ko je dobil nagrado za največjo športno osebnost 20. stoletja.