Čeprav je meka najboljšega nogometa Evropa, na Stari celini angleški nogometni zvezdnik niti v sanjah nikoli ne bi zaslužil toliko, kot bo v petih letih igranja v dresu kluba Los Angeles Galaxy. Beckham bo v Kaliforniji v žep pobasal neverjetnih 250 milijonov dolarjev, kar je daleč največji zaslužek v zgodovini nogometa.

Toda tudi Beckham nikoli ne bi bil tako velika zvezda, če se v devetdesetih minulega stoletja Jean-Marc Bosman ne bi odločil za boj z mlini na veter, s katerim ni spremenil zgolj nogometa, pač pa šport na splošno. Poteza nekdanjega belgijskega nogometaša se je sicer zdela utopična, toda za razliko od Don Kihota je bil Bosman uspešnejši in leta 1995 je na kolena spravil celoten nogometni sistem ter poskrbel za revolucijo, ki je nikoli nihče ni pričakoval. Po zaslugi danes slovitega primera Bosman so nogometaši postali eni najbolje plačanih športnikov na svetu, zgodila pa se je tudi prava revolucija, brez katere Real ne bi bil "kraljevi" klub, Chelsea pa za lastnika ne bi dobil ruskega miljarderja Romana Abramoviča.

NOGOMETAŠI SO BILI KOT SUŽNJI

"Vse, kar sem želel s tem doseči, je bila pravica zame," se v preteklosti ozira danes 42-letni Bosman. Ko se je podal v boj z nogometnimi oblastmi, je bil Bosman nogometaš Liersa. Pogodba s slednjim mu je potekla in kariero je želel nadaljevati v Franciji pri Dunkerqueju. Toda vodstvo Liersa ga ni želelo spustiti iz svojih rok. Zanj je zahtevalo visoko odškodnino, njegovo plačo so znižali za več kot polovico in po starih pravilih je bil Bosman brez moči. Nogometaši so bili pač kot sužnji, saj so bili tudi po preteku pogodb še vedno v lasti svojih klubov. Toda to ni bilo v skladu z zakoni Evropske unije. Slednja je imela tudi prost pretok delovne sile, medtem ko je Evropska nogometna zveza (FIFA) klubom omejevala število tujih nogometašev na eni tekmi na tri. Po Bosmanovi zmagi se je to spremenilo in nogometaši iz EU v Evropski uniji nimajo več statusa tujcev, po preteku pogodb pa lahko tudi povsem brez stroškov zamenjajo okolje. Vse to je privedlo do norih prestopov (Real je za Zidana odštel skoraj 50 milijonov funtov), podpisovanja daljših in bolj dobičkonosnih pogodb ter predvsem do propada številnih manjših klubov, ki so vzgajali nogometaše, ker pa z njimi niso imeli podpisanih profesionalnih pogodb, so jih nato izgubili brez odškodnin. Mednarodna nogometna zveza (FIFA) je sedaj to sicer spremenila in vsak klub, ki vzgoji nogometaša, ima pravico do nadomestila, ko se preseli k drugemu delodajalcu - znesek je odvisen predvsem od tega, koliko časa je nogometaš preživel v svojem matičnem klubu.

DANES JE KOT BERAČ

Bosmanu se pred dobrimi desetimi leti ni niti sanjalo, da bo poskrbel za pravo revolucijo. Ironično pa je, da je danes praktično pozabljen človek, ki živi skromno življenje, medtem ko so prav po njegovi zaslugi obogateli številni. Intervjujev ne daje rad, angleške revije Four Four Two pa se je usmilil, ko so mu zagotovili, da bodo na svojih straneh objavili podatke njegovega bančnega računa. "Če se bo kdo, ki je obogatel na moj račun, slučajno spomnil na Bosmana in mi odstopil kakšen odstotek svojega bajnega zaslužka," je zagrenjen Belgijec, ki nadaljuje: "Vsi so pozabili name in resnično sem razočaran. Zaradi vsega tega sem izgubil ljubezen do nogometa. Po eni strani sem ponosen na to, kar sem dosegel, po drugi pa živim kot berač, čeprav bi moral biti superzvezdnik. Če bi kaj takšnega storil v ZDA, bi bil junak, tukaj v Evropi pa sem nihče. Sem žrtveno jagnje. Ko gre kaj narobe, vsi pljuvajo po meni. Predsedniki krivijo Bosmana, ko na koncu pogodbe izgubijo svojega najboljšega nogometaša, nihče pa se mi ne zahvali, ko skoraj zastonj dobijo obetavnega in nadarjenega mladeniča. Kakšna hinavščina!"

Za boj z nogometnimi mlini je Bosman drago plačal. Zapravil je več stotisoč evrov, v vodo je padel njegov zakon, odnos s hčerko se je odhladil, njegove nogometne kariere je bilo praktično konec. "Nihče več me ni hotel zaposliti! S tem so se mi maščevali, ker sem imel toliko poguma, da sem si dovolil napasti tiste na najvišjih stolčkih," se spominja danes brezposelni Bosman, ki najbolj uživa v družbi svoje psice Grellote, nogometu pa se izogiba: "Včasih sem še zavil na kakšno tekmo lokalnega moštva, toda belgijski nogomet sodi na smetišče. Liga prvakov me še zanima, konec koncev je bil nogomet moja velika ljubezen. Res bi bilo lepo, če bi se kdaj kakšen od klubov, ki so zablesteli tudi po moji zaslugi, spomnil name in mi ponudil sedež na svojem štadionu. Toda iz dneva v dan se mi zdi to nekaj nemogočega. Sem kot duh, človek, ki nikoli ni obstajal, čeprav vsi poznajo moje ime."