Novinarsko kariero je nadaljeval na Televiziji Slovenija, kjer je bil med drugim odgovorni urednik in pomočnik direktorja, predvsem pa vselej novinar žlahtnega in prepoznavnega sloga. Dolga leta je bil dopisnik RTV Slovenija iz Italije, s svojo neposredno iskrenostjo in posluhom za življenje zamejskih Slovencev pa tudi dragocen, čeprav neuraden, ambasador matice v krajih ob meji. Zato tudi v Trstu, Dolini, Nabrežini in drugih krajih na oni strani meje ostaja, tako kot med nami, na njega spoštljiv spomin.
Ostaja tudi na tisoče poročil, reportaž, komentarjev in daljših televizijskih oddaj, v katere je vtkal svoja videnja in pričevanja o času, v katerem je živel in delal.
Ostajajo številne nagrade in priznanja, ki jih je dobil, tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenski novinar, priznanje za življenjsko delo Društva novinarjev Slovenije.
Bil je svetovalec in mentor svojim mlajšim kolegom, ki jih je navduševal tudi s svojo orjaško delovno vnemo, energijo in znanjem. Kot dopisnik iz Italije je postavil merila, ki jih je bilo, zlasti za poročanje o vsakdanjem življenju naših rojakov v Italiji, njegovim naslednikom težko dosegati in skorajda nemogoče preseči.
Igor Gruden je verjel, da je mogoče nekatere vsakdanje zadrege in nadloge tistega časa spremljati tudi s humorjem in satiro; starejšim gledalcem slovenske televizije še vedno ostajajo v spominu oddaje Žehtnik, ki jih je oblikoval, vodil, včasih ob vsem drugem delu, ki ga je opravljal na nacionalki.
Razdajal se je tudi na drugih področjih. Ustanovil je, nemara kot odmev na leto dni svojega študija v petdesetih letih na Danskem, Društvo slovensko-danskega prijateljstva, ki je postalo zlasti za mlade dragocen kulturni most med državama. Deset let je bil predsednik in duša tega društva in izključno po njegovi zaslugi je na stotine mladih Slovencev obiskalo deželo Hamleta, od tam pa so mladi Danci prihajali spoznavat posebnosti dežele na sončni strani Alp.
Kot eden prvih novinarjev takratnega Ljubljanskega dnevnika je v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja prispeval dragocen delež k rasti našega časnika. Sedanji rod novinarjev in urednikov Dnevnika nadaljuje razvoj, ki ga je z drugimi takratnimi začetniki časopisa zelene barve oblikoval tudi Igor Gruden. Srce stiska misel, da se je treba tega spomniti v trenutku, ko Igorja Grudna ni več, ko ni več enega naših vzornikov, ki je svoj razkošni novinarski dar s strani tega časnika kasneje prenesel na male zaslone Televizije Slovenija.
In naposled o našem dragem kolegu in prijatelju Igorju Grudnu veliko pove tudi tragična podrobnost, da mu je srce zastalo včeraj dopoldne med pohodom v partizanske Dražgoše.