Nekdanji jezuit Peter de Rosa je v knjigi Kristusovi namestniki natančno popisal zgodovino papežev od začetka do (skoraj) konca in njihove nenehne potrebe po absolutni oblasti na zemlji in na nebu, ki je slednjič pripeljala do tega, da so sami sebe razglasili za nezmotljive. Srednjeveški inkviziciji je bilo dovoljeno zares prav vse. Dominikanski inkvizitorji, ki so bili papeževi uslužbenci, niso odgovarjali nikomur drugemu kot le papežu in bogu. Škofje in civilna oblast niso imeli nad njimi nobene moči. V papeških državah so bili tožilci in sodniki hkrati in so razsojali po načelu: "Bolje, da umre sto nedolžnih, kot da ostane živ en sam krivoverec."
Če prizna, je kriv, če ne, pa tudi!
Delovali so samovoljno in v popolni tajnosti. Če je kdo od prisotnih na procesu - žrtev, pisar, rabelj… - prelomil molčečnost, si je prislužil ukor, ki ga je lahko preklical le papež. Tako kot papeži se tudi inkvizitorji niso nikoli motili in niso delali napak.
Na papežev ukaz jim je bilo izrecno prepovedano izkazovati žrtvam kakršno koli milost. Če je šlo za herezijo, je usmiljenje veljalo za nekrščansko. Rečeno jim je bilo, da bo že njegova svetost prevzela nase morebitno krivdo, če bi pomotoma prestopili mejo. Tako kot nacistični mučitelji v dvajsetem stoletju so lahko povsem ravnodušno mučili in ubijali, saj jim je njihov vodja - v tem primeru papež - zagotovil, da so krivoverci umazani, bolni in kužni sovražniki, s katerimi je treba počistiti za vsako ceno in z vsemi sredstvi.
Mučilne metode so bile poljubne. Še pred sto leti je bil v papeški hiši na oglu razstavljen inkvizicijski priročnik - Črna knjiga oziroma Libro Nero. Bila je na roko pisana knjiga velikega formata z navodili velikega inkvizitorja. Tole je odlomek iz nje:
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)