Wilson si je želel svet, kot je dejal v enem od svojih govorov, narediti "varen za demokracijo". To se mu sicer ni posrečilo, vendar je, kot opozarja John Milton Cooper, profesor z Univerze Wisconsin, postal "eden najbolj doslednih predsednikov v ameriški zgodovini". Še več, s svojim zavzemanjem za samoodločbo narodov in za pravične meje je v mednarodnih odnosih povzročil pravo revolucijo. Pomemben je bil tudi za Slovence.

Strast za pravičnost

Januarja 1919, dva meseca po kapitulaciji centralnih sil in koncu prve svetovne vojne, so se v Parizu začela pogajanja o miru in novi ureditvi Evrope. Čeravno Wilsonu ni uspelo uveljaviti svojega predloga o mednarodni vojski, so njegov predlog DN vključili v mirovno pogodbo. Ameriški senat je potem preprečil vstop ZDA v DN.

Wilsonova strast do pravičnosti, uglašene z "Božjo previdnostjo", je pokazala svojo negativno plat, ko so zmagovalke obravnavale Nemčijo. Če je pragmatična Velika Britanija iz gospodarskih razlogov zagovarjala prizanesljiv odnos do glavne poraženke, je Francija iz strahu pred novo vojno hotela svojo sosedo povsem oslabiti. Wilson je izhajal iz povsem moralnih predpostavk: Nemčija je kriva, zato mora biti kaznovana. Tako je dejansko stopil na stran neusmiljene Francije in Nemčija, ki je sprožila vojno zaradi nevarne krepitve rusko-francoske zveze, je morala podpisati nadvse poniževalni versajski mir, ki je spodbudil nemški revanšizem in tako privedel do nove velike vojne, do katere je prišlo tudi zaradi ameriškega nevmešavanja v evropske zadeve po Wilsonovem odhodu s predsedniškega položaja leta 1921.

Vpliv na Slovence

Zagotovo so ZDA, ki jih je vodil malim narodom naklonjeni predsednik, z aprilskim vstopom v vojno vplivale na odločnejšo slovensko politiko, ki je 31. maja 1917 v dunajskem parlamentu, združena v Jugoslovanskem klubu pod vodstvom Antona Korošca, zahtevala poleg nemške in ogrske še posebno južnoslovansko konfederalno enoto v monarhiji.

Wilsonovim 14 točkam januarja 1918 je neposredno sledil memorandum Jugoslovanskega kluba, v katerem so slovenski politiki mirovnim pogajalcem v Brest-Litovsku, torej boljševikom in centralnim silam, predstavili svoje narodnostne zahteve v vsej radikalnosti, celo brez omenjanja habsburškega okvira. Separatistična slovenska politika je potem v povezavi s Čehi aktivno pripomogla, da so Slovenci v južnoslovanski državni skupnosti dosegli novo, višjo razvojno stopnjo, brez katere si ne bi mogli zamišljati osamosvojitve leta 1991.

Po koncu vojne je poleg srbske vojske in prostovoljcev, kot so bili Maistrovi, tudi Wilson branil Slovence pred italijanskimi in "avstrijskimi" ozemeljskimi težnjami. Tako je ameriški predsednik glede razmejitve z Italijo predlagal za Slovence veliko bolj ugodno mejo, kot jo je določala krivična rapalska pogodba iz novembra 1920, ki je obveljala tudi zato, ker se Wilson zaradi nasprotovanja ameriškega senata leta 1920 ni več vmešaval v evropske zadeve.