Kar zmorejo drugi …

Sašo Barlič z manjše kmetije v vasi Hrastnik nad Moravčami je izgubil roko kot trinajstletni pobič. Bil je oktober leta 1999, igrali so košarko, žoga se mu je odkotalila pod transformator in se zataknila ob nekakšno škatlo ali pod njo. Nihče ni vedel, še najmanj razigrani sedmošolec, da tam prebija elektrika. Ko je hotel izvleči žogo, mu je grozno stisnilo desnico, izgubil je zavest, tistih trenutkov se ne spominja. Mlajši Toni, visokorasli skodrani fant s kmetov, o katerem smo v Iskrici Nedeljskega pisali septembra, je petnajstega avgusta pospravljal podstrešje domače hiše, prijel nekaj cevi podobnega, zavito v cunje, vse skupaj mu je padlo iz rok in eksplodiralo ter mu odtrgalo desnico. Kasneje so ugotovili, da je šlo za tromblonsko mino, ki se je kdo ve kako znašla na njihovih "dilah".

Saša so odpeljali na urgenco v Klinični center Ljubljana, imel je pet operacij in pred četrto mu je zdravnik dejal: "Fant, prste ti bomo vzeli!" Ko se je zbudil, je zagledal v belo povit štrcelj. Šok! Roko je imel odrezano malo pod komolcem, na žalost so mu morali vzeti precej več kot le nekaj prstov. Perčevemu fantu so bili prisiljeni del desnice odrezati v brežiški bolnišnici, kirurg se je potrudil, da mu je pustil še nekaj roke pod komolcem. Oba fanta imata protezi, starejši sodobnejšo električno, mlajši bolj klasično, Saševo premikanje prstov je vezano na živce desne roke, Tonijevo tako, da "delajo" ramenske mišice. "Do osemnajstega leta boš lahko dobil vsako leto novo roko," mu je optimistično razložil Barlič, "potem pa na tri leta eno. Zelo lepo se boš navadil nanjo, tudi pisal boš lahko. Malih črk sicer ne, velike pa zagotovo. Če boš pridno vadil in boš dovolj spreten, boš lahko ob pomoči leve roke celo sam vdel nit v šivankino uho!"

Toni Perc je dobil svojo prvo protezo na začetku novembra in se še navaja nanjo. Ko smo ga pred poldrugim mesecem obiskali v ljubljanski Soči, kjer je bil na rehabilitaciji, se je s protezo, narejeno po meri, še pošteno "lovil". "Težka je, je kot kakšen tujek, pravijo, da moram veliko migati in vaditi, pa bo šlo. Terapevti zatrjujejo, da bom z njo lahko čez čas počel vse tisto, kar sem delal z roko, no ja, skoraj vse," nam je tedaj zatrdil. Ob tokratnem obisku je povedal, da je proteza že postala del njegovega telesa, še vedno pa je leva roka "ta glavna". Bolj izkušeni Sašo, ki ima za sabo polnih sedem let rokovanja z njo, mlajšemu vneto razlaga: "Lahko pišem, delam z miško na računalniku, vozim avto z avtomatskimi prestavami, kot srednješolec sem igral košarko, povedano po pravici, poskušam delati vse tisto, kar zmorejo drugi z dvema pravima rokama." Vendar. "Še vedno čutim roko, ki je ni več, zdi se mi, kot bi bila zabetonirana. Pa ne samo to. Pred slabim vremenom denimo me bolijo prsti, ki jih že zdavnaj ni več, včasih me srbijo, da bi se kar popraskal, temu pravijo fantomske bolečine."

Šola in še delo povrh

Toni nima takih težav, vsaj doslej se mu kaj podobnega še ni dogajalo. Pove, da je že poskusil majčkeno voziti avto, s traktorjem pa sploh nima težav. Je dijak, obiskuje drugi letnik poklicne šole v Krškem, usposablja se za obdelovalca kovin. Gre mu kar dobro, pravi, da je v glavnem že nadoknadil zamujeno, pa ne samo v teoriji, sodeluje tudi pri praktičnem pouku, kolikor pač zmore, na rezalnem stroju, stružnici. "Z levo primem, z desno si pomagam. Strašno rad bi bil toliko spreten, da bi lahko kdaj kasneje v domači delavnici delal z lesom. Razmišljam, da bi po treh letnikih naredil še dva. Šola bo zdaj, ko sem ob roko, zame veliko več vredna, računalnik pa ne le nova roka, ampak tudi povezava s svetom, če mi bo seveda uspelo dobiti še medmrežje." To so v prihajajočem letu njegove največje želje, januarja bo imel šestnajst let.

Da je šolanje pomembno, potrdi tudi dvajsetletni Sašo Barlič. Po osemletki se je odločil, da bo kuhar, pa so mu na informativnem dnevu kar naravnost povedali, da to s protezo ne bo mogel biti. "Pa sem se vpisal na srednjo turistično šolo v Ljubljani, zdaj sem izredni študent drugega letnika Turistice."

A simpatični mladenič poleg študija tudi pridno dela, in to na lukovški OMV-jevi bencinski črpalki. Ko ga vprašamo po načrtih v novem letu, brez razmisleka pove: "Ne bi sicer rad prehiteval, imam pa nekaj prioritet: šolo bi rad speljal in šiht obdržal, da bi lahko sam sebe preživljal. Vse drugo bo prišlo samo od sebe."

Stiske so, a pomoč tudi

Naj sta fanta še tako trdna in pogumna, naj se na zunaj še tako gladko spoprijemljeta s težavami, globoko v njiju še skeli rana, včasih močneje, včasih komaj opazno. Tonijev ata Anton daje svojemu sinu oporo, kot jo zmorejo le preprosti kmečki ljudje. "Naš Toni je močan, verjamem vanj," pove v nekaj skopih, a iskrenih besedah. Prizna, da ga je sinova nesreča neizmerno prizadela. Zgodila se je v času, ko še ni prebolel ne ženine ne bratove smrti. "Si lahko zamislite, da ostane najstnik s kmetov brez roke? To je udarec, ki mu ni enakega! Ampak odkar ima protezo, je vse drugače, sem precej potolažen." Perčev fant se je nekako sprijaznil z izgubo roke, še posebej zato, ker ima ob sebi sestrico Matejko, ki je strašno navezana nanj, teto Mileno iz Dobove, ki jim pomaga, in ker so tudi sošolci ter učitelji trdno na njegovi strani. Stiske seveda so, lagal bi, če bi rekel drugače. "Vse, kar se mi je zgodilo tistega poletnega dne, prihaja za mano, ponoči imam hude sanje, podoživljam eksplozijo, vse tisto, kar se je dogajalo kasneje. Prebujam se ves prepoten, ni prijetno, upam, da bo čez čas minilo."

Mislili bi, da je vsaj Barličev v teh letih najhujše že pozabil, pa ni. Do najmanjše podrobnosti se spominja dogodkov pred sedmimi leti, bolečino izgube bo nosil v sebi vse življenje pa bodrilne besede in topla dejanja svojih najbližjih tudi. Kako so stali ob postelji, mama, ata pa starejša brata in ga tolažili, četudi je bilo njim morda še huje. Nikoli ne bo pozabil besed: "Sinko, izgubljena roka ni tudi izgubljena duša!" Bili so ranocelniki sinovega srca, najboljši terapevti, njihova ljubezen je bila v tistih dneh najbolj blagodejno zdravilo. In je še danes. Barličev je stiske kasneje premagoval s smehom, igrivostjo in s šalami (tudi na račun svoje nadomestne roke), postal najbolj priljubljen sošolec turističnega C-razreda na ljubljanskih Fužinah. Naredil se je v samozavestnega mladega moža, ki ve, kaj hoče. Tudi v svojem intimnem življenju. Še pred časom je bil prepričan, da mu v nekaterih rečeh ne bo uspelo, denimo, da bi imel dekle. Pa mu je! Prišla je spontano, nenapovedano, kot se pač zna pritihotapiti topla mladostna ljubezen. Deklici je ime Mateja, takšna je, kakršno si je lahko samo želel.

Toniju je položil na srce: "Če se že zgodi kaj takega, kot se je meni in tebi, se moraš zavedati, da deli telesa niso tako pomembni kot tisto, kar nosiš v sebi. Predvsem moraš v glavi ‚pošlihtati’ določene reči, se zavedati, da s tem, ko si izgubil roko, še ni konec sveta. In se na drugi strani sprijazniti tudi z resnico, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo."