Ribe in velike ribe
Domačini povedo, kako jo je mladi Nace zjutraj mahnil na planino, se zvečer vrnil, doma pa so ga vsi debelo gledali in spraševali, kje se je klatil ves teden. Dedci so odmahnili z roko, češ, kurbal se je in popival, potem pa se pred babo naredil neumnega. Takšne bajke trdovratno živijo. Podpihujejo jih dogodki, kot je zgodba lastnika vikenda iz Bohinja, ki se je vsak dan odpravil na uro dolg sprehod, nekega dne pa prišel ves shujšan domov, tako da ga žena in hči še spoznali nista. Trdil je, da je bil zdoma le uro, onidve pa, da ga ni bilo ves dan. Pravil je, da je med hojo izgubil več kot deset kilogramov. Za točilnimi mizami pa se spet sprašujejo, po kakšni vražji deklini je skakal, da ga je tako ožela.
Bohinj ostaja skrivnosten vsem dvomljivcem navkljub. Ovil ga je sloves bohinjskega trikotnika, po onem bermudskem, v katerem izginjajo ladje. V Bohinju je veliko hudournikov, grap, kar nekaj pohodnikov se ponesreči in izgine v njih. Večino prej ali slej najdejo, vsakega pa ne. In stare bajke oživljajo, rojevajo se nove.
Obiskali smo kriminalista. Nekaj izginulih v bohinjskem trikotniku je našel, nekaj skrivnostnih smrti pojasnil, na koncu pa so še njega omrežili čari teh krajev.
Boris Žagar je bil kriminalist, zdaj je v pokoju, a še spremlja dogodke. Skrbi ga, ker se nočemo zavedati, da je pravi kriminal tam, kjer so politiki, lobiji, gospodarstveniki, moč.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
