Tako se namreč začenja tudi zgodba neke ženske, ki je zaradi nebolečega in na videz nedolžnega, vendar nadležnega izpuščaja na bradavici prišla k zdravniku, se več mesecev zdravila s kremami in antibiotiki, čez dve leti pa je umrla zaradi kostnega raka.
Le zunanji znaki raka dojke
V resnici bolezen ni nova, zdravniki jo poznajo od leta 1874, pa tudi tako nevarna ni. Pagetova bolezen namreč le spremlja raka dojke, je le zunanji znak, da se znotraj dojke nekaj dogaja. Gre torej za redko pojavno obliko raka dojk, in sicer večinoma neinvazivnega raka, ki v resnici sploh ni pravi rak. Rak dojke je lahko namreč invazivni ali neinvazivni in le prvi je pravi rak. Samo invazivni rak lahko predre bazalno membrano in se tako širi v medcelični prostor dojke, v krvne in limfne žile in po vsem telesu, razloži doc. dr. Janez Žgajnar z Onkološkega inštituta.
Dokler pa se rakaste celice kopičijo le znotraj izvodil mlečne žleze, s katerimi je dojka prepredena, in ne morejo prodreti v druge dele dojke, onkologi govorijo o neinvazivnem raku. "Znotraj teh izvodil se rakaste celice množijo, in ko se sčasoma razširijo do ustja izvodil na bradavici dojke, se v povrhnjici kože kolobarja razrasejo v pagetovo bolezen," opiše Žgajnar bolezen, ki se kaže kot rdečina, srbi, se lušči, pogosto jo spremlja izcedek, pojavi se lahko tudi razjeda na bradavici.
Obvezna odstranitev obolelih delov
Zdravljenje bolezni je odvisno od oblike raka. "Če pagetova bolezen spremlja le neinvazivnega raka, ta pa je omejen na majhen del dojke, odstranimo samo centralni del dojke," pove Žgajnar. To pomeni, da odstranijo le obolele dele, to je bradavico, kolobar in centralni del dojke, preostali del pa obsevajo. Če je neinvazivni rak bolj razširjen, odstranijo celo dojko, a kljub temu zadostuje lokalno zdravljenje. Ker neinvazivna bolezen ne more delati metastaz, jo zdravijo samo tam, kjer se pojavlja, torej s kirurškim posegom in z obsevanjem. Lahko pa neinvazivnega raka takoj na začetku spremlja še invazivni, torej pravi rak, ali neinvazivni rak pozneje preide v invazivno obliko. V takem primeru obstaja verjetnost, da se bolezen razširi, zato jo glede na razširjenost zdravijo še dodatno sistemsko: s kemoterapijo, hormonskim zdravljenjem in biološkimi zdravili, odvisno od lastnosti bolezni.
Dva od stotih
Pagetova bolezen je redka, spremlja le pol do dva odstotka vseh vrst raka na dojki. Večinoma se pojavlja pri starejših ženskah, po 60. letu starosti. "To seveda ne pomeni, da mlajše ženske ne morejo zboleti," pravi Žgajnar, je pa zelo malo verjetno, da je sprememba na kolobarju pri mladi ženski kljub podobnim znakom pagetova bolezen. Kljub temu meni, da je prav, da zdravnik možnost raka izključi že na začetku, namesto da bolezen, ki se od navadnega ekcema klinično težko loči, zdravi z raznimi kremami, ki odkritje bolezni in pravilno zdravljenje samo odložijo. Tako je manj možnosti, da se ponovi zgodba zgoraj opisane bolnice: bolnika pošiljajo od enega zdravnika do drugega, ti bolezen napačno zdravijo, meseci minevajo, rak pa medtem lahko napreduje. Ob tem pa Žgajnar ponavlja, da pagetova bolezen sama po sebi ne pomeni slabše napovedi in da bolnica ni umrla, ker bi bila to nova, izredno agresivna bolezen, ampak ker je imela poleg te tudi neozdravljivega raka.