Teža let je v zadnjem letu po pričakovanjih precej načela Ivanovo zdravje. Le redko se še pokaže iz svoje sobe v ulici Šojići 11 v Omišlju na Krku, kjer že dalj časa živi pri svoji hčeri Milici. Ne vleče ga več na domače dvorišče k psu Feliksu in pticam, ne v hčerino kuhinjo, še manj na pot ali na motor, ki ga je rad zajahal vse tja do svojega stotega leta. Še pred nekaj leti so mu ga morali celo skrivati (o tem smo v Nedeljcu nekajkrat pisali). Nekdanja neutrudna popotniška žilica ga ne zmami več v mesto ali vsaj na avtobus in na Reko kot pred nekaj leti, ko so ga morali iskati celo - s policijo.
Za kozarček ali dva je vedno čas
Vsem življenjskim radostim pa se Ivan Jaklič le ni odrekel. Vsak dan v svoji sobici vrh stopnišča ozke mestne hiše še vedno srkne kozarček ali dva žlahtine s Krka, rad ima ribe, sadje in kuhano zelenjavo, rdečega mesa pa se še vedno ne dotakne. Poprej mu je od pijač bolj dišalo rdeče vino, ki ga je "pospravil" tudi po pol litra na dan.
Obisk sorodnikov
"Očetu prav nič ne manjka," je prepričana njegova hči Milica, ki zanj skrbi po najboljših močeh. "Ni pa več tak, kot je bil. Ni več tako zgovoren, nikamor ne gre, najraje je v svoji sobi. Hrani se še sam, nato pa gre najraje v posteljo."
Že pred leti je Ivana Jakliča zapustil sluh, noge pa so ga še nosile. Zdaj mu vse bolj nagajajo tudi te. Svoj rojstni dan je skromno kot običajno praznoval doma. Obiskali so ga sorodniki iz Slovenije, Nemčije in Italije. Živi so še štirje njegovi otroci, ima pa tudi devet vnukov in dva pravnuka.