"Tu okoli imamo predvsem dva problema: medvede in cigane!"
Udeleženec konference o dokončni rešitvi medvedjega vprašanja (Mladina, 20. april 2000)
"Ko uredimo z medvedom, bo treba urediti še z Romi."
Zlovešča napoved na konferenci o dokončni rešitvi medvedjega vprašanja
(Delo, Sobotna priloga, 29. aprila, str. 30)
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Januarja 1942 so se Reinhardt Heydrich, Adolf Eichmann in še 13 nacističnih veljakov sešli v vili Marlier pri Wannseeju, na elitnem obrobju Berlina, na konferenci s pomenljivim naslovom "Endlösung der Judenfrage", torej konferenci, ki je iskala dokončno rešitev judovskega vprašanja. Ne da bi se trudili govoriti preveč eksplicitno, so takrat jasno začrtali načrt deportacij in uničenja evropskih Judov. Sintagma judovsko vprašanje je poslej označevala nekaj slabega, zloveščega.
Marca 2000 so po napadu na nekega domorodca imeli v Žlebiču pri Ribnici konferenco o medvedih, ki da se agresivno zajedajo v življenjsko okolje pravih domačinov. Takrat so naredili načrt sistematičnega poboja več deset kosmatincev. Torej nekakšna "Endlösung der Bärenfrage". Konference so se poleg domačinov in lovskih avtoritet udeležili tudi "vplivni krajani" Benjamin Henigman, Franci But, takratni kmetijski minister Ciril Smrkolj in podpredsednik vlade Marjan Podobnik.
Leta 2006 v Sloveniji po ciničnih in aludirajočih uporabah nekaterih publicistov novinarji nekritično prevzemajo ter označujejo zaplete in konflikte med Romi in dolenjskimi domačini kot romsko vprašanje. Tako, ne da bi hoteli, ravno novinarji režimskih medijev označujejo reševanje konflikta najbolj zlovešče. Po uspeli deportaciji romske družine Strojan in neuspelih poskusih njihove naselitve v drugih krajih jim zdaj očitno iščejo rezervat, kjer naj bi živeli daleč od drugih ljudi.
V minulih tednih je bilo vse polno novic o zapletih ob iskanju lokacije, ljudskih vstajah, vaških stražah, spopadanju s policisti in na koncu celo o tem, da vaške straže nadzorujejo policiste. Skratka, demonstracija razpada ne samo pravne države, kot je prizanesljivo rekel varuh človekovih pravic Hanžek, ampak razpada vsakršne države, kot ga je dopolnil dr. France Bučar.
Potem pa nenadoma mrk. Najprej na režimskem radiu, ki ga je zapovedal sam programski direktor, potem tudi povsod drugod. Tako danes sploh ne vemo, kje so posamezni člani številne družine Strojan. Zadnja novica je bila, da so jih po tistem, ko so se odločili, da zapustijo prisilno domovanje v begunskem centru, policisti lovili po cestah in jim prepovedali ne samo vrnitev na njihov dom, ampak sploh svobodno gibanje po državi. Po eni zadnjih informacij o deportirani družini Strojan se je, potem ko se je materi Jelki z nekaj mladoletnimi otroki uspelo prebiti (!?) v svoj zaselek, 5. decembra še preostalih enajst članov napotilo tja, a jih je prestregla policija in jim preprečila nadaljevanje poti ter jih prisilno vrnila v Postojno! Minister in predsednik komisije za zaščito romske skupnosti Janez Podobnik je prostodušno priznal, da je Romom odvzeta svoboda gibanja. "Samoiniciativno, v nasprotju z dogovorom, so sinoči zapustili center v Postojni," se je jezil. Da jim je svoboda gibanja bila odvzeta, pač ni dvoma, ker so to beležile televizijske kamere. Noben novinar ni stopil do ministra Podobnika ali ministra Mateja in vprašal, na kakšni osnovi preprečujejo Romom prosto gibanje; na kakšni osnovi mladoletni Romkinji ne pustijo, da bi šla, kot je neposredno izrazila željo v kamero, k materi. Je kdo zapovedal molk?
Kaže, da so medvedi in Romi tako vendarle veliko bolj odporni proti načrtom dokončne rešitve, kot bi si trenutna oblast želela. Zato dežurni apologeti režima že namigujejo, da je bilo vse skupaj zrežirano. Ne samo nepredvidljiva medvedja in romska narava, ampak tudi upori in vstaje domačinov, organizacije vaških straž. Skorajda bi se dalo razumeti namige, da je za vsem kdo drug kot Kučan. Kronski dokaz naj bi bil kočevski župan in poslanec Veber, ki je strastno pozival na barikade proti Romom. No, Veber je res v sramoto levici, ni pa čisto jasno, ali je v sramoto tudi socialdemokratom. Zdi se, da je bolj simptom stanja duha Pahorjevih socialdemokratov. Očitno so zato, da bi se dokončno prebili na pozicijo vodilne stranke opozicije, pripravljeni početi kar koli.
V zadnjem mesecu so vse meritve različnih inštitutov pokazale, da so se socialdemokrati dejansko utrdili na drugem mestu, torej za Janševimi demokrati in pred liberalnimi demokrati. Vendar, če natančno izbiramo besede v analizi, to bolj pomeni, da so liberalni demokrati padli pod socialdemokrate, kot pa da so socialdemokrati prehiteli liberalne demokrate. SD je res malenkost dvignila preferenco, vendar v prostoru, ki ga je skoraj v celoti izpraznila liberalna demokracija. Liberalna demokracija iz tedna v teden poglablja krizo. Nihče od akterjev se ne brzda več in vsak si organizira veselje predvsem s tem, da javno obrca nasprotnike v stranki.
Pogled na opozicijo tako razkriva res depresiven politični pejsaž. Ena stranka je postala servis samozaljubljenega predsednika, druga stranka pa ne loči več med strankarskimi kolegi, partnerji in nasprotniki. In volilci? Ti nimajo več stranke, ki bi za njih in v njihovem imenu opravljala posle, ki v parlamentarnih demokracijah sodijo na delovno področje opozicije.
Seveda takšna diagnoza buri duhove in bogati domišljijo. Tako v zadnjem času mnogi politični alkimisti sistematično preigravajo različne možnosti. Najbolj verjetna, a najmanj učinkovita je, da naj se LDS razdeli oziroma razpade v dve stranki. Ideja ni najbolj posrečena, ker tačas za delitveno bilanco ni kaj prida ostalo. Druga je, da naj agonija pripelje do naravnega konca, ki da je že na vidiku, in naj se na pogorišču ustanovi nova stranka. Vendar problem ostane, ker kot potencialni liderji ostanejo vsi sedanji, nekompatibilni akterji. Tretja, najmanj verjetna, a na osnovi več sondaž z največjo možnostjo uspeha, pa je, da se iz levoliberalnega nabora strank in strančic oblikuje lista, ki bi po vzoru italijanske Oljke enotno nastopila na volitvah. Nad idejo, ki bi naredila ovinek okoli sedanjih težav in nasprotnikov v lastnem političnem taboru, so vsi navdušeni. Vsi? No, vsi razen obeh potencialnih nosilcev tega projekta stoletja. Najbrž se zavedata, da si, komur bi uspelo iz sedanjih akterjev opozicije sestaviti enotno listo, resnično zasluži ne samo mandatarstvo, ampak tudi Nobelovo nagrado za mir.
Torej, česar sedanjim oblastnikom ni uspelo z medvedi in Romi, jim je uspelo z liberalci. Zato se jim obeta še dolgo (politično) življenje.
