Od zlatih Križajevih časov in nepozabnih treh kolajnah z olimpijskih iger v Lillehammerju leta 1994 je minilo toliko časa, da so si lahko pri SZS nalili čistega vina in z realnimi številkami gledajo v prihodnost. Osnovno poslanstvo pa ostaja delo z najmlajšimi.

V zlatih časih slovenskega smučanja je bil "naval" podmladka izjemen. Danes je povsem drugače. Kje so glavni razlogi?

Pred 20 leti smo imeli v bivši Jugoslaviji 3000 registriranih smučarjev, od katerih jih je bila velika večina iz Slovenije. Danes jih imamo 900. Pred tremi leti smo jih imeli, denimo, le 800. To so očitno številke, s katerimi bomo morali delati in dosegati dobre rezultate, saj toliko smučarjev, kot je bilo, ne bo več. Enega od razlogov osipa je dolgo poudarjal Tone Vogrinec in se z njim tudi strinjam. Otroci imajo vse več izbire različnih športov. Smučanje je težje dostopno kot drugi športi, se odvija na prostem, je odvisen od narave in gre za relativno drag šport. Dejstvo je tudi, da je v Sloveniji vse manjša nataliteta. Prve osipe doživljamo pri prehodu alpske šole v cicibane (od devetega leta naprej - op. p.). Drugi večji osip pri smučanju pa je prehod od pionirjev k mladincem (od 15. leta naprej - op. p.). Eden izmed problemov alpskega smučanja je tudi ta, da tekme v večini potekajo v absolutni konkurenci, znotraj tega pa se določi vrstni red znotraj posameznih kategorij. Zato se na Smučarski zvezi Slovenije trudimo, da organiziramo čimveč ločenih tekem.

V zadnjih štirih letih ste torej dali večji poudarek najmlajšim smučarjem in ste število registriranih članov celo povečali. A očitno ste se projekta lotili prepozno...

Dejstvo je, da med leti 1994, ko smo v Lillehammerju osvojili tri olimpijske kolajne, do leta 2002 ni bilo otroških reprezentanc, ki bi naš šport spravile v pogon. Davek plačujemo še danes. Sedaj imamo spet mlade reprezentance. Skupaj je v Sloveniji 86 reprezentantov, 23 v otroških kategorijah, 20 v mladinskih, drugi pa sodijo v reprezentančni C, B in A program.

Kako bo s slovenskim smučanjem čez 20 let?

Če bomo delali z mladimi tako kot sedaj, osipa ne bo. Veliko smo se posvetili mladim in tako bomo delali tudi v prihodnosti.

Se strinjate, da je alpsko smučanje šport otrok bogatih staršev?

Dejstvo je, da se vsak otrok ne more ukvarjati s smučanjem. Na začetku stroški niso tako visoki, saj je potrebno plačati opremo in smučarsko vozovnico, ko pa otroci pridejo v tekmovalni program, je že treba financirati treninge na ledenikih, kar šport zelo podraži. Tudi od klubov je odvisno, koliko pri tem sofinancirajo posamezni program. Dejstvo je tudi, da so stroški Ljubljančana precej višji kot tistih otrok, ki, denimo, živijo v Kranjski Gori, Črni na Koroškem ali Mariboru, kjer imajo smučišča pred vrati. Že dolgo ni bilo dobrega smučarja iz Ljubljane. Dogaja se nam torej to, kar se je Avstrijcem in Švicarjem že pred leti. V zadnjih 20, 30 letih se ne spomnim, da bi bil kakšen vrhunski smučar Dunajčan.

Verjetno bi bilo Smučarski zvezi Slovenije precej lažje, če bi imeli klubi več denarja...

Vsekakor. Na zvezi skušamo čimbolj pomagati klubom in jim prispevati denar za organizacijo tekem ter jih motivirati za uspehe v cicibanskih in pionirskih kategorijah. Lani in predlani smo tako razdelili med klube deset milijonov tolarjev. A le od našega denarja klubi še zdaleč ne morejo živeti.

Kakšna je povezava med Zvezo učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS) in Smučarsko zvezo Slovenije?

Vsi skupaj s Fakulteto za šport se trudimo, da bi bilo povezovanje čim boljše. Skušamo se skupaj izobraževati in posledično pomagati mladim kadrom. Problem je v nekaterih sredinah, kjer trenerji nimajo narejenega trenerskega tečaja ali licence. Zgubljamo pa tudi uveljavljene smučarske kadre, ki imajo končano fakulteto za šport, pa se po končani športni poti raje odločajo za učitelje telesne vzgoje po raznih šolah. Zavedajo se, da je trenerski posel krut, nezanesljiv, ves čas na udaru, zato se odločijo za bolj lagoden način.