Profesor Mencinger, kako razumete prehod posameznikove ekonomske zavesti od časov, ko smo kruh kupovali z nekaj milijoni, do časov, ko smo ga kupovali s stotaki, in poslej, ko ga bomo kupovali z enim kovancem?
V Sloveniji kruha nikoli nismo kupovali z milijoni, ta predstava je zmotna. Za največje hiperinflacije, kakršna je bila na primer srbska, kjer sta morala dva profesorja združiti mesečni plači, da sta lahko kupila bankovec za 20 mark, pa je res značilno, da domači denar postane marginalen. Drugače je z zamenjavami dveh dobrih valut, na primer tolarja z evrom. Gotovo bomo, ko bomo kupovali, nekaj časa imeli občutek, da je vse poceni, ko bomo ocenjevali dohodke pa, da smo revnejši in ne bogatejši. A to ne bo prav dolgo trajalo.
Kot vemo, obstajajo v Evropi tudi valute, ki imajo višjo nominalno vrednost kot evro (ciprski funt, latvijski lat, malteška lira), vendar njihova matična okolja niso premožna.
Valute, ki imajo višjo nominalno vrednost od evra, se mi ne zdijo preveč praktične. Ob uvedbi tolarja je bila njegova nominalna vrednost kar pravšnja, sodil je med srednje vredne denarne enote. Mnogi so takrat hoteli, da bi za zamenjavo dinarjev v tolarje uporabili razmerje 10:1, in tudi sam sem imel kar precej težav prepričati nekaj takrat vplivnih politikov, da bi bila škoda zaradi tega večja od morebitnih pozitivnih psiholoških učinkov. Razlogov za zamenjavo 1:1 je bilo kar nekaj. Zaokroževanje cen navzgor bi spodbujalo inflacijo, že leto dni smo imeli natiskane bankovce "bonov", katerih vrednostna struktura je bila prava za nemoteno plačevanje. Bankovci so bili tudi slabe kvalitete, zato bi večja nominalna vrednost posameznega bankovca povečevala želje po ponarejanju. Zamenjava v razmerju ena proti ena pa je bila enostavna. Zato takratna zamenjava denarja velja za eno najboljših sploh.
Kako je uvedba tolarja, tudi njegova fizična podoba, vplivala na razločevanje slovenske nacionalne ekonomije od nekdanjega skupnega trga? Koliko se je Slovenija s tolarji želela približati tako imenovanim zahodnim ekonomijam?
Preprosti "boni", ki so bili natisnjeni že jeseni 1990, ko so politiki še razpravljali o asimetrični federaciji, so bili zame in za Marka Kranjca, ki je na njih podpisan, predvsem nekaj, kar bi uporabili v sili. Sam o njih nikoli nisem razmišljal kot o simbolu osamosvojitve, temveč kot o povsem praktični stvari. Prav tako ni šlo za približevanje zahodnim ekonomijam. Tem smo se v letu pred osamosvojitvijo poskušali približati in se obenem oddaljiti od jugoslovanske gospodarske politike predvsem s prevzemanjem gospodarske politike in s spreminjanjem gospodarskega sistema. Res pa smo konec leta 1990 in v začetku 1991 razmišljali o uvedbi denarne enote, ki bi se imenovala slovenski ECU. Mislim celo, da je bil zakon o tem objavljen v Uradnem listu, a je postal odvečen. Vendar tudi takrat ni šlo za simboliko, ampak za reševanje povsem praktičnih problemov.
Oblikovalec Miljenko Licul je govoril o "veseli podobi" tolarjev za potrošnike, ki bodo "radostno" trošili. Lahko verjamemo v pospeševanje ekonomskega pretoka s samo podobo denarja?
Sam sem najbrž preveč prizemljen, da bi denar "radostno" trošil zaradi "vesele podobe", in tudi ne verjamem, da podoba pospešuje pretok. Tolar je po mojem mnenju kar lep denar, sam bi bil za še večjo barvitost, kakršna je recimo značilna za zdajšnji švicarski frank. Ta nima prav nič konzervativnosti, a uživa kar precej verodostojnosti.
Kako se je psihološka percepcija menjalne vrednosti slovenskega denarja otresala vezanosti na nemško marko? Je bil znameniti Markovićev ukrep zamrznitve menjalnega razmerja pri 1:7 usoden za kasnejšo odvisnost primerjalne vrednosti tolarja od velikih tujih valut?
Vezanosti na marko se ni tolar nikoli popolnoma otresel, kar je razumljivo. Tolarsko denarno območje je bilo majhno. Običajno pravimo, da denar na svojem denarnem območju opravlja tri funkcije: menjalno, merilno in zakladno. Tolar je opravljal predvsem menjalno funkcijo, merilno pa je za večje vrednosti, kot so hiše ali avtomobili, opravljala marka, ki je, ker smo imeli devizne račune, opravljala tudi velik del zakladne funkcije. Mislim, da zato ni toliko pomembna Markovićeva zamrznitev menjalnega razmerja, kot je pomembno dejstvo, da je marka v nekdanji Jugoslaviji zaradi zdomcev in turistov postala mnogo pomembnejša od ameriškega dolarja. Ko smo v svetu Banke Slovenije odločali o začetnem menjalnem razmerju, smo ga določili do nemške marke. Sam evro pa v tolarskem denarnem območju nikoli ni postal tako pomemben, kot je bila marka. Tudi cene mnogih stvari, ki smo jih poznali le v markah, so kasneje postajale bolj tolarske kot evrske.
Kako, menite, bodo evri, ki s svojo abstraktno podobo ne spominjajo na pravzaprav nič konkretnega, vplivali na naš odnos do nove valute? Znano je na primer, da je jugoslovanski dinar v svoji podobi nosil zakodirana sporočila, ki so omogočala komunikacijo družbe s svojo realnostjo - sporočila o revoluciji in zmagi delovnega ljudstva nad kapitalom. Tolar je govoril o naših kulturnih in ekoloških vrednotah. Za evropsko monetarno unijo pa se zdi, da prek evrskih bankovcev komunicira z, dobesedno, ne-komunikacijo. Bi lahko v tem iskali pomanjkanje skupne evropske retorike? Ali pa gre za strah pred takšno retoriko?
Abstraktnost podobe evra ne bo veliko vplivala na naš odnos do nove valute. Evri tudi ne morejo biti drugačni kot brezizrazni. Si lahko zamislite, kako bi se evropske države odločale za to, čigave slike ali simboli naj bi bili na bankovcih? Pri kovancih je drugače, saj ne glede na to, kaj je na njih, ostajajo približno enaki, zato je različnost dobra odločitev. Brezizraznost evra odraža tudi dejstvo, da je EU skupnost držav in ne skupnost posameznikov. Francoz bo še dolgo najprej Francoz in ne Evropejec, Slovenec pa še dolgo najprej Slovenec. Pomanjkanje evropske identitete se, kar je mnogo pomembnejše od slik na bankovcih, kaže tudi v funkcioniranju ECB, ki naj bi bila zato odgovorna le za preprečevanje inflacije, ne pa, kot ameriška FED, tudi za gospodarsko aktivnost.
Sicer pa se mi zdi, da se s simboliko nasploh pretirava. Za tiskanje "bonov" in simbolov na njih smo se na primer proti koncu poletja 1990 odločali kar pri Peterletu doma. Sam sem takrat predlagal, da naj bo na bankovcu Triglavska severna stena. Razlog ni bila toliko simbolika kot naivna pomisel, da bo tako bankovce težje ponarejati. Knežji kamen na istih bankovcih so Avstrijci takoj razglasili za znamenje naših teženj zasesti Koroško, a tam prisotnim Peterletu, Kranjcu, Rejcu, Bastlu in meni kaj takega niti na misel ni prišlo. Prav tako ne pri imenu karant, ki se mi še zmeraj zdi mnogo lepše ime kot tolar, a zaradi Avstrijcev spet ni prišlo v poštev.
